Intervju: Jakob Škantelj

Jakob Škantelj je 21-letni študent novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Je tetraplegik, kar pomeni, da ima fizično sposobno samo eno roko. Na invalidskem vozičku je že od enega leta in pol, ko je imel prometno nesrečo. Šolo dela redno in je pri tem zelo uspešen. V prostem času rad spremlja šport, tudi sam se je nekaj časa ukvarjal s šahom, zdaj pa trenira boccio, dvoransko balinanje za invalide, ki je obenem tudi olimpijska disciplina. Rad hodi na tekme in se druži s prijatelji. Z družino (mamo Mileno, očetom Janezom in 18-letno sestro Kerin) med počitnicami potujejo z avtodomom v različne kraje po Evropi, večinoma pa so njihov osnovni cilj pri teh potovanjih večja športna tekmovanja (pravkar se je vrnil z olimpijskih iger v Londonu). Jakob pa je tudi lastnik črnega labradorca Mosesa.

Katere pasme je Moses in koliko je star?

Moses je labradorec in je črne barve z eno belo piko na vratu. Decembra bo star štiri leta, dobil pa sem ga avgusta 2010.

Kako poteka tvoj dan z Mosesom?

Zjutraj greva na krajši jutranji sprehod. Po sprehodu dobi Moses svoj jutranji obrok, jaz pa preberem novice na spletu. Potem greva na faks, ob vikendih in med počitnicami pa po navadi dopoldne ostaneva doma. Moses v takih primerih še malo zadrema, ker je bolj zaspane sorte. Po kosilu ga peljem na popoldanski sprehod. Po navadi je daljši, saj greva po Poti spomina in tovarištva, ki je v bližini mojega doma. Velikokrat gre z nama tudi sestra in njena psica Ajša (bernski planšar). Nato obvezno sledi počitek – to drži predvsem za Mosesa, jaz pa se družim s sestro. Popoldne večkrat na teden vadiva »komande« in obnavljava njegovo znanje, da se ne bi razvadil in jih pozabil. Po vsakem treningu pa imava obvezno igranje in čohanje, tako da tudi on pride na svoj račun. Zvečer greva še na en sprehod, katerega dolžina je odvisna od Mosesa. Enkrat hoče iti daleč, drugič pa hitro opravi svoje potrebe in se mu mudi domov, saj je neučakan, ker ve, da bo po sprehodu dobil svojo večerjo. Nato gre Moses samo še spat, jaz pa še malo pred računalnik ali pa pogledam kakšen dober film. Takšen je najin dan v tem času v toplejših dnevih. Pozimi ali v deževnih dneh sva malo manj zunaj, tudi treninge opravljava le notri, Mosesa pa velikokrat pelje na sprehod mami, saj je sneg ali močan dež zame in voziček kar precejšnja ovira.

Kdo je Mosesa naučil vsa potrebna znanja? Koliko časa je potekalo šolanje, preden je prišel Moses k tebi?

Ga. Maja Golob je tista, ki je najbolj zaslužna, da je Moses prišel k meni in mi s svojim znanjem lahko pomaga. V času njenega izpopolnjevanju v Ameriki je opazila Mosesa in ugotovila, da je ubogljiv in priden pes, ki bi lahko nekomu pomagal, zato ga je pripeljala v Slovenijo. Nato ga je pol leta učila za pomoč invalidu na invalidskem vozičku. Ko pa je bilo znano, da bo Moses pomagal meni, smo se z Majo dobili na sestanku, da smo se pogovorili, če bi mi lahko Moses še kako drugače pomagal, da bi ga Maja naučila še kakšno bolj posebno stvar zame, nekaj, kar še ni znal. To treniranje je potem trajalo še dobre tri tedne. Nato pa je Maja še mene naučila vse komande in dva tedna je trajalo, da se je Moses navadil name ter me povsem ubogal.

Kako se je tvoje življenje spremenilo, ko si dobil Mosesa?

Sprva sem bil vesel in srečen, ker sem dobil psa. Nisem se še povsem zavedal, da to ni le pes, hišni ljubljenček, ampak nekdo, ki mi bo bistveno olajšal življenje. Poleg tega sva na začetku hodila na veliko pasjih piknikov in razstav, kjer sva se predstavljala, jaz sem dajal izjave o tem, kako mi pomaga in kako sodelujeva ter kako je z ureditvijo statusa psa pomočnika v Sloveniji. Po dveh mesecih, ko se je začel faks, pa sem se začel zavedati, kako je Moses spremenil moje življenje in vsakdanjik.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Nastja Drolc

Objavljeno v sedmi številki revije Kužek