Anito Vihtelič poznamo kot plesno animatorko iz Plesnega mesta, ki pleše tudi z Ribičem Pepetom, predvsem pa zna otrokom po vsej Sloveniji pričarati čudovite plesne urice. Veliko trenutkov njenega življenja pa je povezanih tudi s kužki. Zadnjih devet let je njena redna spremljevalka shih tzujka Ronja.
Anita, kdaj sta vas osvojila šport in ples?
Očitno sem prinesla to že s seboj na ples, vsaj po besedah moje mame, je bil moj najljubši ples rokenrol že v trebuhu, čeprav sem do tega spoznanja prišla malo pozneje. Od še ne dopolnjenega tretjega leta sem aktivna; najprej otroški plesi (takrat pred tolikimi leti še ni bilo plesnih šol), hodila sem namreč na tako imenovano ritmiko, ki je bila mešanica telovadbe ob glasbi in folklornih in rajalnih plesov, pozneje me je prevzela ritmična gimnastika, poskusila sem se tudi v orodni gimnastiki, vendar sem bila kmalu nazaj v ritmični gimnastiki in baletu, vse do vpisa na fakulteto.
Po vaši »ritmičarski« karieri ste se vpisali na fakulteto za šport. Tam vas je v nekem trenutku osvojil tudi rokenrol.
Danes so tekmovalke v ritmični gimnastiki tudi starejše od 18 let, pred leti pa si pri teh letih veljal že kar za »ta staro«. Sotekmovalke so se poslavljale in tudi sama sem se odločala, ali bi zaključila s tekmovalno kariero in se posvetila samo mladim tekmovalkam, saj sem dve leti vzporedno tekmovala in trenirala mlajše. Ko greš na fakulteto, se ritem življenja spremeni, urniki in obremenitve so drugačne … Povsem naključno se je zgodilo, da so nas na uri predmeta »ples« obiskali plesalci akrobatskega rokenrola in naredili nekakšno avdicijo za nastop na zagrebški Univerzijadi leta 1987. Sprejeta sem bila na avdiciji in tako se je vse skupaj začelo, najprej za hec, potem pa je vse skupaj postalo zelo resno, saj sva pozneje z Markom Hrenom (ki je bil eden od članov avdicijske komisije, nato moj trener in na koncu soplesalec) tekmovala kot profesionalca na mednarodnih odrih. Ob koncu kariere pa sva, kljub temu da nisva par zasebno, odprla tudi skupno plesno šolo in klub, ki ju uspešno in z veseljem vodiva že 25 let.
Salta na Triglavu je rokenrol ponesla na vrh, pozneje pa tudi dobesedno na svetovni vrh. Vaš plesni par je bil tako rekoč vse leto nepremagljiv na svetovnih pokalih.
Res je, z Markom nisva samo plesala, ampak sva trenirala tudi plesne pare, kot rečeno sva bila od jutra do večera povezana s plesom tako ali drugače, sama sem tudi takrat že poučevala otroke v vrtcih. Tudi najini plesni pari so bili uspešni, vendar je bilo treba za promocijo rokenrola vedno kaj »ušpičiti«. Plesala sva tako na travnatem nogometnem igrišču kot na makadamu, veliko sva sodelovala po turnejah, ki jih je največkrat v dobrodelne namene organiziral gospod Tone Fornezzi – Tof. Tako je padla ideja, če bi v okviru akcije »Slovenski vrh na slovenskem vrhu« naredila najvišjo salto na svetu. Kot veste, je rokenrol atraktiven šport, lahko bi rekli na nek način kar malo ekstremen in tako so bile takšne ideje vedno dobrodošle. Rekla sva si, »tako bova rokenrol popeljala na najvišji vrh«. In res, najin plesni par je v prihodnjem letu požel vse zmage na mladinskih svetovnih pokalih.
Z Markom Hrenom sta ustanovila Plesno mesto, katerega glavna ciljna skupina so otroci, s katerimi plešete na skladbe Čukov, Ribiča Pepeta in drugih.
Od nekdaj se rada ukvarjam z otroki in Marko je to kar kmalu ugotovil, da jih znam odlično motivirati in usmerjati, zato sem začela s poučevanjem v vrtcih. Markove sanje so bile imeti »Plesno mesto«, ideja mi je bila všeč in skupaj sva sanjala o dvoranah, programih in otrocih. Vse te sanje so se uresničile. Morda je bila pika na »i« tudi to, da smo se naključno srečali s Čuki in od takrat naprej sodelujemo že več kot 20 let. Vedno pa smo iskali nekaj za otroke in tudi zato je Ribič Pepe, ki ga otroci obožujejo. Jože Potrebuješ oziroma Čuki so naredili skladbice, jaz sem naredila koreografije, Igor Ribič, ki odlično obvlada risanje, petje, ples, igranje inštrumentov in je odličen animator, pa je postal »Ribič Pepe«.
V Plesnem mestu vas pogosto spremlja vaša shih tzujka Ronja. Kje ste jo našla?
Lepo je, ko imaš službo, v kateri uživaš, je pa res, da sem zaposlena tako rekoč od jutra do večera. Vsak mora najti nekaj za sprostitev, da se lahko odklopi od svojega dela, četudi zelo uživa v njem. Pri meni pa je to moja psica, črna kosmata kepica Ronja. Ko sem se odločila za psa, sem se seveda posvetovala, kakšna pasma je zame primerna. Ko sem prek plesnih vezi prišla do Darje Skok, ki je tudi vzrediteljica in sodnica pri KZS, sem spoznala vse lastnosti shih tzujev, saj ima doma kar tri. Želela sem si črno, ker pa so bolj redki, je Marko spet »pobrskal« po internetu in jo našel v Nemčiji. Pozanimali smo se o vzrediteljici in ni minilo teden dni, ko je bila mala črna kepica že pri meni doma. Ronja je moja največja prijateljica in zaveznica, ne moreva ena brez druge. Dopoldan me je spremljala tudi v pisarni. Mnogi so mi ugovarjali, kako si lahko ob toliko dela, kot ga imam, omislim še psa. Vendar to je bilo tisto, kar sem potrebovala, da najdem čas in mir tudi zase, ko sem skupaj z njo. Je res prava vzornica te pasme; zelo vesela, učljiva, mirna, ljubeča pasma, ni čudno, da ji kinologi rečejo »mali človeček«. Razume in uboga vse, le kadar se odpravim na kakšno pot, ne želi slišati, da bo ostala doma in je prva v kovčku, ko pakiram svoje stvari.
[members_only]
Ronja je bila tudi televizijska zvezda. Menda je nagajala božičku pri pripravi daril in takrat so jo otroci še posebej vzljubili.
Veliko let smo v Plesnem mestu snemali televizijske božične oddaje za otroke. Ker sem Ronjo dobila konec oktobra, je padla ideja, da posnamemo oddajo, da božiček izpolni mojo skrito željo in mi kot darilo prinese Ronjo. Ker je bila Ronja res tako učljiva, smo to oddajo res z lahkoto posneli. Lahko si predstavljate, kakšen je bil odziv pri otrocih, saj si vsak želi imeti takšno puhasto prijateljico.
Poleg tega da ste plesna pedagoginja, odgovorna lastnica psičke, dejavni ste tudi, ko je potrebna pomoč živalim, pa ne samo tem … Zasledili smo Plesno pasji piknik, ki je bil organiziran kot pomoč Zavetišču Horjul, ne nazadnje pa tudi vaš božiček in dedek mraz pogosto obiščeta Horjul.
V Plesnem mestu vedno pomagamo tudi dobrodelno, najraje tistim, ki niso sami krivi, da so odrinjeni ali drugačni. Sodelujemo z Zvezo prijateljev mladine, pomagamo otrokom invalidom prek zavoda Vid, učila sem plesati slepe otroke, seveda pa pomagamo tudi živalim. Ker ne moremo vsem, smo izbrali Zavetišče Horjul. Organizirali smo plesno pasji piknik v Mostecu, kamor smo povabili vse naše člane in njihove prijatelje, da smo plesali in se družili z našimi štirinožnimi prijatelji, ob tem pa smo zbirali denarne prispevke ter hrano, igrače in drugo opremo za zavetišče. Vsako leto v času novoletnih praznikov pa s kakšnimi priboljški v tem zavetišču pogostimo mucke in kužke.
Imate kakšno sporočilo za tiste, ki bi psička kupili otrokom?
Seveda. Najprej se moramo zavedati, da žival ni igrača in moramo zanj prevzeti 24-urno odgovornost. Ni dovolj, da jo samo imamo in da ji damo enkrat na dan hrano ter jo peljemo trikrat na dan ven. Če je tako, potem rajši sprehajajmo kakšnega kužka iz zavetišča. Pes je družabno bitje, zato vsak dan potrebuje našo družbo, učenje, ljubezen, igro, nego …
Saj ste že slišali rek, da je pes takšen, kot je gospodar, in to drži kot pribito. Vsekakor pa priporočam posvet s strokovnjakom, da vam bo priporočil pasmo glede na vaše želje, vaš življenjski slog in prostor.
Kar zadeva otroke in živali, pa bi dodala samo to; tako kot morate prevzeti nadzor nad razvojem in usmerjanjem vašega otroka k pravim vrednotam, ga lahko teh naučite tudi prek tega, da imate psa. Če boste vzeli to v zakup, da je skrb za psa tudi vaša in hkrati otroka učili, kako se ravna in skrbi zanj, vas bo pes samo še bolj povezal z otrokom in vso družino. Če pa boste psa kupili otroku, zato da boste otroka zamotili z njim, da boste lahko v miru prebrali časopis, potem to ni prava naložba. Otrok se bo pod vašim vodstvom prek psa veliko naučil. Mene pa so neizmerno osrečili tudi trenutki, ko sem svojega očeta pri 75 letih videla, kako uživa v igri z Ronjo. Včasih sta bila celo oba na vseh štirih, ne samo Ronja (smeh).
[/members_only]Viktorija Stoger
Objavljeno v trinajsti številki revije Kužek
