Pozdravljeni vsi ljubitelji kužkov! Tudi jaz vas prav po pasje pozdravljam. Sem eden iz med osmih mladičkov iz legla »H« in ta teden sem jaz na vrsti, da vam povem zgodbico. Na ta svet sem prišel sedmi po vrsti in naša trenutna skrbnica pravi, da sem bil zanjo kot sončni žarek. Naša pasja mamica je namreč nehala s kotitvijo, ker pa je naša skrbnica bila tako odgovorna, jo je za vsak slučaj peljala na pregled do veterinarske postaje, kajti ko je tipala njen že izpraznjen trebušček, je imela občutek, da je še nekdo tam notri. In imela je še kako prav! Ker je bila naša pasja mamica že izčrpana od velikega števila mladičkov, je potrebovala malo spodbude pri kotitvi in ko jo je naša skrbnica pripeljala nazaj domov, sem trenutek za tem prišel na svet tudi jaz.
Barva mojega kožuščka je takšna, kot je barva kožuščka moje sestrice Hope for Love, vendar sta za razliko od njenega temnega ušeska, moja ušeska oba bela. Naša skrbnica pravi, da je moj karakter tako zelo topel, kot sončni žarek in da narišem nasmeh na njenem obrazu kljub temu, da je po dveh mesecih skrbi za nas, že zelo utrujena. Upam, da ji bo po našem odhodu ostalo vsaj toliko denarja, da si bo kupila dober puder, kajti podočnjaki, ki smo jih pričaral, ne bodo šli tako zlahka stran. Pa tudi frizerja bi lahko obiskala – naši ostri zobki so naredili malo več škode na njenih laseh kot samo razcepljene konice. Hihihi, če so pa tako fini za igro! Pa šalo na stran – moje ime je prav tako posebno, kot so posebna vsa naša imena. Ker sem bil zanjo veliko presenečenje in ker me ima tako zelo, zelo, zelo rada zaradi mojega prikupnega karakterja in ker ve, da ji bo malo počilo srce, ko bom odšel tudi jaz od doma, me je poimenovala »lomilec src tega leta«. In ker se mora tudi moje ime začeti na črko »H«, se moje celo ime glasi: Heartbreaker of the Year, oziroma po domače – Harti.
Kot ste zagotovo že sami izračunali, je danes za nas čisto poseben dan! Stari smo namreč natanko dva meseca in pripravljeni za odhod v nove domove! In kako lepo pride naši skrbnici prav, da je ta dan sredi tedna! Vsi naši novi skrbniki si namreč želijo biti doma, ko bomo tudi mi tam in tako so se dogovorili, da bomo odšli v nove domove šele čez vikend. Ona pa bo tako imela malo več časa, da je še malo z nami. Da nas še malo stisne k sebi, da še malo pobira male pasje kakce za nami in da se njeno srce še malo stopi vsako jutro, ko nas nežno zbudi in odpelje na travnik lulat in vsak večer, ko kljub temu, da na naši veliki televiziji predvajajo zanimive filme, ona raje sedi pred našo kotilnico in nas srečna opazuje. (Dogajanje čez dan sem tukaj namerno spustil iz teksta, kajti kljub temu, da smo tako zelo »srčkani«, moram tudi sam priznati, da je odgovorna skrb za mladičke, zelo naporna.)
Včeraj smo tako dobili še en zelo pomemben obisk! Se še spomnite gospe po imenu Vzrejna Referentka, ki nas je obiskala, ko smo bili še čisto majčkeni? No, točno ta gospa nas je prišla pogledati tudi včeraj. Z veseljem je ugotovila, da smo vsi kužki zdravi in prisrčni, da sta naša vzreditelja poskrbela za vse zdravstvene preglede, ki so potrebni za našo pasmo, za vsa cepljenja, potne liste in vse kar zraven paše, ter tako pripravljeni na odhod v nove domove. In glede na to, kakšni veliki lumpi smo in kako zelo težko je skrbeti za osem lumpov, je verjetno res čas, da počasi odidemo v ljubeče družine, kjer bodo naši novi skrbniki ves svoj čas posvečali samo enemu iz med nas. In ker se naša skrbnica zaveda, da je neodgovorna vzreja ter neodgovorno lastništvo psa najbolj pogost razlog za polna zavetišča in neželene mladičke, se je še dodatno potrudila, da bomo prišli v prave roke. Z vsemi družinami bo ostala v stiku, pred odhodom v nove domove pa bodo vsi podpisali pogodbe – tako se namreč vsi novi skrbniki zavežejo, da bodo za nas res lepo skrbeli, da je vzrediteljica upravičena, da nas vidi in presodi, če je temu res tako in da nas v skrajnem primeru, če za nas ne bodo mogli več skrbeti, vzame nazaj. Kako odgovorno je to, kaj ne?
Pa da se ne bom preveč razpisal – kljub temu, da je samo meni ime »Lomilec src« vem, da ji bo čisto malo počilo njeno veliko srce vsakič, ko bo odšel kateri koli od nas v svoj nov dom. In točno zato se je tako zelo potrudila, da nam bo zagotovila prave, ljubeče družine. Menda bo to pomagalo, da se bo njeno srce nazaj zacelilo. In da je moj odhod ne bo preveč bolel, bom sedaj nehal pisati, kajti pričakuje obisk moje nove družine in dokler ne pridejo do nas, se bom še malo stisnil k njej in s tem preprečil, da bi tiste solzice, ki se ji od sreče in majhne žalosti nabirajo v njenih ljubečih očeh, spolzele dol po njenem licu. Menda se takšne stvari dogajajo, če vzrejaš s srcem. Jaz, mali »Srček« to vem.
