V zavetiščih srečamo vse od majhnih, velikih, kratkodlakih, dolgodlakih, prijaznih ali prestrašenih in celo poškodovanih psov. Ko živali pridejo v zavetišče ne poznamo njihove preteklosti in značaja, zato moramo biti zelo pazljivi predvsem pri prvem stiku in seveda tudi pri nadaljnji oskrbi. Mnogo je takšnih, ki so bili žrtve prometnih nesreč, nasilja ljudi ali zanemarjanja. Takim psom moramo posvetiti predvsem še več svojega truda, potrpljenja in časa, saj potrebujejo veliko več, da lahko ponovno začnejo graditi zaupanje in spoštovanje do človeka.
[members_only]
Večina ljudi veliko raje posvoji mladiča, kot pa psa, ki je starejši. Ampak to ne bi smelo biti tako. Obe starosti psov imata svojo dobro in slabo stran. Pri mladičih je težava ta, da ko je pes še majhen je prijazen, igriv in prikupen in si ga želijo imeti vsi. Ko pa odraste, pa se ga lastniki naveličajo, ker več ni tako ”ljubek”, ni pravilno vzgojen, jim povzroča preglavice ali pa je zrasel prevelik za njihovo življenjsko okolje. Pri zavetiških mladičih pa je predvsem problem, da ne moremo določiti velikosti. Lahko jo zgolj grobo ocenimo na podlagi šap in nog. Večje kot so šape, ter daljše kot so noge, verjetneje je, da bo pes večji. Seveda to ni pravilo, ki bi vselej obveljajo, ampak se v praksi velikokrat izkaže kot precej natančno.
Pa naredimo primerjavo med posvojitvijo mladiča ter starejšega psa. Oba moramo najprej navaditi na drugo življenjsko okolje ter drug ritem življenja. Veliko ljudi je mnenja, da se pes v zrelih letih ne bo navadil njihovega ritma življenja, a to ni tako. Vsaka žival se bo vedno hitro navadila na boljše življenje. Nekoliko težje se bo privadila na slabše. Večina psov, ki je svoje življenje preživela na prekratkih verigah ter v premajhnih boksih, se zlahka privadi življenja na foteljih. Seveda pa se to ne zgodi iz dneva v dan, zato moramo biti potrpežljivi. Kljub temu, da starejši pes ni več mladič, pa je vseeno potrebna vzgoja, saj se vzgoja psa nikoli ne konča. Traja vse od prihoda psa v našo oskrbo, pa do konca njegovega življenja.
Velik pomen pri posvojitvi psa pa ima tudi to katere pasemske značilnosti lahko najdemo pri njem, torej kateri pasme se najbolj približuje. Prav zaradi tega mnogo psov, ki so podobni nevarnim pasmam, kot so doberman, doga, mastif, nemški ovčar, pitbul, itd. ne najde stalnega doma, kjer bi jim nekdo posvetil svoj čas in ljubezen, ki jo potrebujejo.
Zavedati se moramo, da je lahko vsak pes, ne glede na pasmo, nevaren. Po navadi pa takšne nevarne pse najdemo pri ljudeh, ki ne poznajo pasje narave in zaradi tega niti ne znajo obvladati in vzgojiti svojega psa. Obstajajo različne pasme, ki imajo različne nagone. Nekateri imajo večji nagon po plenu, spet drugi so bolj zaščitniške narave in ne bodo pustili, da se kdorkoli približa lastniku ali članom njegove družine. Vsa ta naravna vedenja pa je mogoče uspešno obvladati s šolanjem, kjer se preveč izražene ali nezaželene nagone omili, oziroma preusmeri v drugo dejavnost.
Dejstvo je, da so najbolj nevarni tisti psi, ki so narobe vzgajani, pa četudi ne spadajo med t.i. nevarne pasme.
Največkrat je za dober odnos med lastnikom in psom potreben le pravilen pristop, ljubezen ter obojestransko zaupanje. To je tudi formula za uspeh pri psih, ki do sedaj niso imeli tistega pravega življenja, ki si bi ga zaslužili.
[/members_only]
Nina Heričko
Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek
