Dom brez psa ni dom

Septembrski dan, topel kot poletni, se počasi preveša v večer. Zrak diši po borovcih in val mi zalije noge. Nebo se obarva v odtenke rdeče in pri mojih nogah se naenkrat znajdeta palica in moker kožušček–še preden se dobro zavem se kepa dlak že stresa in zmoči tudi mene. Nasmehnem se: »Dobro Liza, samo še enkrat …« Zalučam palico med valove in komaj ubežim pljusku, ki sledi, ko se Liza zapodi za svojim plenom …

Liza je k nama prišla julija, več kot leto in pol nazaj. Odraščala sem ob psu Donu, ki je zdaj že gospod v letih, in vedela sem, da tudi moj dom ne more biti dom brez psa – naučijo nas toliko stvari in nudijo toliko ljubezni! Do zadnje podrobnosti se spomnim dneva, ko sem spoznala Lizo. Društvu Lajka sem peljala ročno izdelane broške, ki so jih uporabili na svojih stojnicah. Sodelavec je zbolel in zaradi menjave skoraj ne bi šla na »usodni sestanek«. Pa sem šla in v soboto dopoldan je vame treščil moj »alter ego« v podobi shujšane kokeršpanjelke z dolgimi ušesi, malce žalostnimi očmi in vedno mahajočim repkom. Bilo je dogovorjeno, da popoldan odtačka v nov dom k potencialnim posvojiteljem. Po dobri uri druženja, ko je čepela pri meni v naročju, sem ji (hm, bolj za šalo kot za res) zašepetala na uho: »Če boš želela priti k meni, jim moraš nagajati in te bodo poslali nazaj …« In čez dva dni sem med nakupovanjem prejela klic; Liza je moja »navodila« vzela skoraj preveč resno in nagajala hišnemu mucku. V tistem trenutku so misli v mojih možganih begale desno in levo, se zaletavale v vse kotičke … Je že pravi čas za psa? Kdaj sploh je pravi čas za psa? Kako bo zadovoljna v stanovanju? Kje bo, ko sva v službi? Toliko dvomov, toliko veselja, toliko vsega. Prepričana sem bila zgolj v eno stvar –da se je to zgodilo z razlogom in da se bodo tudi tokrat stvari zložile, kot se morajo. Dobila bova novega družinskega člana. Pozabila sva na vso nakupljeno hrano in trgovino zapustila samo z novo ovratnico.

[members_only]

Ko ljudem povem, da je Liza posvojena, me večina najprej vpraša, kakšne posledice nosi iz prejšnjega obdobja svojega življenja in kako se je prilagodila na posvojitev. Kot ljudje tudi živali s seboj prenašajo določena bremena. Razlika je zgolj ta, da živali veliko hitreje odpuščajo in dajejo prostor novim priložnostim. Liza je prava angleška dama, ki nejevoljno viha smrček nad briketi, uživa v svojem naslonjaču in ni pretirano navdušena nad igračami (z razliko ukradenih). V stanovanju večino časa spi, zunaj pa se spremeni v pravega lovca. Kar beži, v njej prebudi lovski nagon in postane še posebno zanimivo in prepričana je, da bo nekega dne vendar ulovila eno izmed vran, ki jo tako jezijo. Zelo rada ima ljudi. Precej raje kot druge pse. Vsakega spravi v smeh, kadar začne peti na operno glasbo. Je hitra, spretna in prilagodljiva. Ko ji predstavim novo idejo, jo hitro osvoji in tako se znajde na SUP-u, jadrnici, z menoj v službi, na popotovanju z avtomobilom, med tekom … Liza obožuje vodo in najde jo vsepovsod; pa naj bo to stara luža, ki se sramežljivo skriva pod grmovjem, jezero, slano morje ali mestna fontana. Posebnih težav ob posvojitvi ni bilo. Ko se spominjam prvih tednov, ugotovim, da je bila na začetku malce bolj zadržana, danes pa že ušpiči kakšno bedarijo (npr. med sprehodom ukrade dudo malčku, ki sploh ne dojame, kaj se je zgodilo, ali domov »pretihotapi« kost, ki jo najde na travi). Ima prisrčno navado – vsakemu, ki pride k nam domov, prinese copat. Pa če ti je prav ali ne…

Liza me spremlja tudi po vsakodnevnih opravkih, v kolikor je to le mogoče. Tako je stalna stranka v določenih kavarnah – v določene pa zavije kar sama in preveri, če jo čaka kakšen pasji piškotek. Vesela sem, da je v Stari Ljubljani veliko trgovin, kjer so (seveda primerno vzgojeni kužki) dobrodošli. V prestolnici je veliko primernih sprehajalnih poti, kamor se lahko odpravijo lastniki s svojimi kosmatinci (pozor: za kršitev, če lastnik na javnem kraju nima psa na povodcu, je predpisana globa 200 evrov). Zato se velikokrat odpravimo izven Ljubljane, na bližnji ali oddaljen hrib, kjer poskrbimo za vso odvečno energijo.

Psi se učijo celo življenje; tako kot se učimo ljudje. In drug od drugega se pravzaprav lahko naučimo veliko. Naučijo nas, da jasno pokažemo, ko smo nekoga veseli, in da izrazimo tudi svoje nestrinjanje. Naučijo nas »preplavati« vse težave in držati glavo vedno na površini. Psi se vsakodnevno veselijo majhnih stvari – pozabljenega briketa, ki ga odkrijejo pod posteljo, palice, ki je popolna za glodanje, luže, v katero se lahko uležeš. Naučijo nas, da se s pravilno motivacijo prileze na vsak hrib. Psi vedo, da je pomembno, koliko vode spiješ na dan. Naučijo nas, kaj je brezpogojna ljubezen, in dajo zvestobi popolnoma novo dimenzijo. Psi vedo, da je vedno pravi trenutek za dremež.

Nekoč sem slišala, da je najboljša pasma psa posvojenček. Res je, gre za izjemno hvaležne pse, ki jim povrnemo vero v človeka. Odpravite se do enega izmed mnogih slovenskih zavetišč – se sprehodite med kletkami, peljite kosmatinca na sprehod in ugotovite, kako se ujameta. Usposobljeni prostovoljci poznajo svoje varovance in znali vam bodo primerno svetovati. Če se odločite za pasemskega psa, obiščite certificirane vzreditelje. Na žalost je danes (pre)veliko preprodajalcev, ki pse prodajajo preko spletnih oglasov (in oglašujejo »domača legla«).

Sama sem se veliko spraševala, če je že primeren čas, da posvojim novega družinskega člana. Vprašanje je pravzaprav precej slabo zastavljeno – nikoli ni pravi čas in vedno je pravi čas. Bolj pomembno je, da ugotoviš, če si pripravljen žrtvovati kakšno stvar, se kdaj omejiti, finančno poskrbeti za veterinarske stroške in biti na voljo naslednjih 15 let. Jaz sem na zgornja vprašanja odgovorila z DA in ni mi žal.

Pravijo, da s posvojitvijo rešimo psa iz zavetišča.

Jaz pa mislim, da je ravno obratno …

[/members_only]

Petra Kordiš

(Petrine in Lizine vsakodnevne poti lahko spremljate na Instagramu: @pennyandherdog)

Objavljeno v devetindvajseti številki revije Kužek