Piše: Tjaša Urbanc, SLO-CANIS, za katero je tudi revija Kužek donirala sredstva
Sem Tjaša Urbanc. Že od rojstva imam cerebralno paralizo, kar pomeni, da potrebujem pomoč pri gibanju. Pri svojem čim bolj samostojnem gibanju sem do zdaj uporabljala le električni voziček. Po besedah dr. Tatjane Veličkovič otroci s cerebralno paralizo nismo bolni, ampak imamo le težave z gibanjem.
Svoja najbolj brezskrbna leta sem preživela v vrtcu Mojca. V njem smo bili le otroci s cerebralno paralizo. Zaradi arhitektonskih ovir sem se morala za zadnja štiri leta prešolati na Osnovno šolo Franceta Prešerna v Kranju. Po končani osnovni šoli so sledila štiri leta odraščanja in učenja samostojnosti. Ker sem si neskončno želela svojo šolsko pot nadaljevati na univerzi, je bila obvezna vmesna postaja gimnazijsko šolanje. To so bila najtežja leta mojega življenja. Zaradi napornega urnika se namreč nisem mogla vsakodnevno voziti domov. V času gimnazijskega šolanja sem bivala v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku, saj sem poleg bivanja, obiskovala še druge dejavnosti, ki so se odvijale v centru. Te dejavnosti so bile: fizioterapija, plavanje, jahanje in delovna terapija. Takrat sem spoznala, kako je, če človek pet dni v tednu preživi brez staršev. Ne pretiravam, bilo je zelo težko. Sama sem morala začeti pisati domače naloge. V osnovni šoli mi jih je pisala mama, saj preveč pisanja škodi mojemu zdravju. Pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih potreb pa sem potrebovala pomoč. Pri oblačenju in hoji na stranišče mi je pomagala negovalka. Ker jih je bilo več, je vedno prišla druga. Razlagati vsakemu posebej, kaj potrebuješ in kako naj ti pomaga, ni prijetno. Po uspešno zaključeni gimnaziji sem se vpisala na študij slovenistike in primerjalne književnosti. Za mano je naporno, vendar zelo uspešno prvo študijsko leto na Filozofski fakulteti, saj sem opravila vse obveznosti za prvi letnik.
Med tednom bivam v študentskem naselju v Rožni dolini. Tam mi pri vsakodnevnih opravilih pomagajo asistenti. Slednjih pa ni mogoče dobiti takoj. Če mi kaj pade na tla, moram počakati. Pri pobiranju predmetov mi bo pomagal moj novi prijatelj in pomočnik pes Don. Želja imeti psa pomočnika je v meni zorela dobrih pet let. Lani spomladi sem od Društva študentov invalidov dobila elektronsko sporočilo, v katerem je pisalo, da pes vodič Baron išče lastnika. Meni je bila Baronova fotografija zelo všeč. Poklicala sem domov in vprašala, če lahko dobim psa pomočnika. Po uspešnem prigovarjanju so domači privolili. Mama je poklicala vaditeljico Darinko iz Centra za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS, ki ji je razložila, da je Baron že izšolan pes vodič in bi prešolanje trajalo predolgo. Povedala pa je, da se bo začelo šolanje psička, ki bo primeren za psa pomočnika, in bi ga lahko, če želim, izšolala zame. Z mamo sva želeli videti, kako pes pomočnik lahko pomaga, zato smo se vsi skupaj odpravili h gospodu Stojanu Rozmanu, ki mi je prijazno pokazal, na kakšen način mu pomaga ljubka psička Kira. Ko sem to videla, me je vse skupaj čisto prevzelo in sem dejala: »Ja, imela bom psa pomočnika.« Med prvomajskimi prazniki se je šolanje za simpatičnega labradorca, takrat še Diega, saj je leglo, v katerem se je skotil, dobilo ime po znanih nogometaših, mi pa smo ga preimenovali v Dona, začelo. Prvi mesec je bil namenjen njegovi socializaciji. V naslednjih mesecih pa je vaditeljica Donu postavljala vsak dan nove naloge in ga pripeljala do faze, v kateri pobere stvari, ki padejo na tla, hodi ob vozičku, odpre vrata … Prva dva meseca Dona nisem videla velikokrat, saj na delovna srečanja še ni bil pripravljen. Potem pa so se srečanja podaljševala in Don je pogosto ostajal pri nas čez noč. Skupaj sva opravila prve treninge, na katerih sva se, vsaj tako pravi vaditeljica, odlično odrezala. Še malo pa bova čisto zares živela skupaj pod isto streho. Pravzaprav sva že skupaj, sredi decembra bova opravila izpit. Zdaj ko imam Dona, pa besede dolgčas res več ne poznam. Pa naj še kdo reče, da ljudje s posebnimi potrebami ne znamo živeti polno življenje.
Tjaša Urbanc, SLO-CANIS
Objavljeno v tretji številki revije Kužek
