Agresivno vedenje je normalna oblika komunikacije pri psih (ni nujno patološka). Tako vedenje se pojavi, kadar pes zazna situacijo kot ogrožujočo. Ni pa vsako agresivno vedenje, ki ga pes kaže, že samo po sebi nenormalno. Lahko gre za normalno in zdravo agresijo, lahko pa je glede na situacijo, kot jo mi vidimo, neprimerno ali pretirano.
Oglejmo si nekaj osnovnih značilnosti agresivnega vedenja
- Na pojav agresije lahko vplivajo genetika ali izkušnje, najverjetneje pa kombinacija obojega.
- Zgodnje travmatske izkušnje ali pomanjkanje ustrezne socializacije lahko pripomorejo k temu, da pes razvije strah pred stvarmi, ljudmi.
- Pomembni so tudi vplivi dednosti, vendar to področje še ni dobro raziskano. Pri nekaterih pasmah je opaziti dedovanje pretirane boječnosti.
- Ko se žival počuti ogroženo, se lahko odzove različno (3F):Nastanejo tudi fiziološke reakcije: hitrejše bitje srca, hitrejše dihanje, manjša občutljivost za bolečino ipd. Telo se pripravi na boj ali beg.
- Freeze – žival otrpne, videti je zakrčena, mišice so napete.
- Flee – žival zbeži.
- Fight – žival se brani z napadom.
- Kastracija na to obliko agresije ne vpliva.
- Pojavlja se pri obeh spolih v približno enakem razmerju.
- Obstajajo pasme, pri katerih obstaja genetska zasnova za razvoj agresije iz strahu (npr. nemški ovčarji).
- Pojavi se lahko v kateri koli starosti. Pogosto opazimo prva znamenja po koncu vrha obdobja socializacije mladičkov, to je pri 12 tednih in med 6. in 9. mesecem.
Agresivno vedenje (renčanje, dviganje ustnice, šavsanje, zaganjanje, ugriz) običajno spremlja drugačna drža telesa oz. mimika obraza, kot jo ima sproščen pes (glava nižje, ušesa nazaj, umikanje nazaj, rep med noge, gledanje stran, lizanje ustnic …). Ta značilna telesna drža se lahko čez čas spremeni, ko se pes nauči, da je njegov agresivni odziv učinkovito sredstvo. Osnovna motivacija je še vedno ista. Strah sproži pripravljenost na beg, če pa je ta onemogočen, se lahko zgodi napad. Pogosto je, da psi pozneje ne kažejo več drže strahu navzven (ko se naredijo manjše), temveč se kažejo bolj asertivni, vzravnani, večji. Kljub tej drži, ki je videti kot da psa ni strah, gre v osnovi vseeno za. Če pes ugotovi, da mu agresija omogoči umik ali da lahko z agresivnim vedenjem prekine neprijetnost ter tako zmanjša svoj strah, bo naslednjič tudi uporabil to strategijo – lahko še intenzivneje (npr. zaganjanje se sprevrže v ščipanje in ugriz).
[members_only]
- Možno je, da je imel pes slabo izkušnjo v preteklosti ali nekaj, kar ga je prestrašilo. Ni nujno, da za tak dogodek vemo ali da smo ga sploh opazili.
- Agresivno vedenje iz strahu se lahko pojavlja tako do družine kot tujcev in do drugih psov.
- Agresivni odziv iz strahu se lahko pojavi, če se pes počuti »stisnjenega v kot« oz. ne more pobegniti iz neprijetne situacije, se je boji oz. je v njej negotov (ne zna predvideti, kaj se bo zgodilo). Agresivna reakcija se običajno pojavi, ko je pes na povodcu (ne more uiti) ali kadar seže proti njemu domača ali tuja oseba (npr. da bi ga pobožali, stegnemo roko, če se zaplete v povodec, ga želimo odplesti).
- Premiki, nenadno približanje ali steganje roke proti psu lahko sprožijo agresivni odziv.
- Pes morda ne kaže agresije, ko prvič pozdravi oz. sreča človeka, ampak vseeno npr. renči ali šavsne, ko oseba umakne roko ali se obrne, da bo šla.
- Agresivni odzivi so lahko od blagega renčanja, šavsanja do nevarnih ugrizov. Odziv psa ni nujno vedno premosorazmeren z močjo grožnje.
- Možni so različni sprožilci (trigerji), ki so lahko zelo specifični – za vsakega psa drugačni, npr. moški s klobukom, otroci, kolesa. Ti sprožilci lahko sčasoma postanejo bolj posplošeni (generalizirajo) in težko ugotovimo, kaj je tisto, kar je sprožilo agresivni odziv.
- Po agresivni reakciji se pes pogosto umakne oz. poveča razdaljo do sprožilca.
- Nekateri psi kažejo tudi pretirano tesnobo v drugih kontekstih, npr. odhod lastnika z doma, nevihte, vožnja z avtom.
Dejavniki tveganja
- To vedenje je lahko normalno pasje vedenje – odvisno od okoliščin. Izraz agresije je lahko močno odvisen od minulih izkušenj (npr. neustrezna zgodnja socializacija, boleča stanja, grobo ravnanje, neprimerno kaznovanje …).
- Premalo izpostavljanja določenim vrstam dražljajev v zgodnjem razvoju. Če pes npr. ni bil navajen različnih ljudi z motnjami v duševnem razvoju, invalidov, bo mogoče razvil strah pred njimi.
- Pomanjkljiva zgodnja socializacija in habituacija (navajanje) na različne lokacije, predmete, ljudi ali druge živali.
- Nekateri strahovi se lahko med odraščanjem spontano razvijejo in ne najdemo sprožilcev.
- Lastnikovo vedenje ob različnih novih situacijah ali ko je psa strah lahko vpliva na poznejše izražanje agresije (npr. pretirano tolaženje, kaznovanje).
- Travmatične izkušnje v zgodnjem razvoju lahko vplivajo na razvoj agresije.
- Nekatere bolezni ali poškodbe, ki povzročajo bolečino in razdražljivost, npr. kožna obolenja, bolezni mišic in skeleta, kronične prebavne težave, nevrološke motnje itd., lahko povečajo tveganje, da bo pes v določenih situacijah reagiral agresivno.
Varnostna opozorila
- Na prvem mestu mora biti preventiva pred poškodbami.
- Prepoznati in predvidevati je treba vse morebitne sprožilne situacije in se jim izogibati.
- Obravnava je usmerjena v kontroliranje problema, ne v to, da bi psa »ozdravili«.
- Lastnik se mora zavedati, da ne gre za kratkotrajno obravnavo, zdravila ni. S psom bo treba delati celo njegovo življenje in biti vedno pozoren na morebitne sprožilce.
- Vsi družinski člani morajo sodelovati pri zagotavljanju varnosti.
- Psa nikoli ne kaznujemo fizično, enako velja za kričanje in ustrahovanje.
- Psa je treba naučiti, da bo sproščen v določenem varnem prostoru, npr. kletki, za vratci (baby gate) ali v neki varni sobi. Pri uvajanju kletke sta potrebni previdnost in postopnost, saj jo mora pes sprejeti za svoje zatočišče, hkrati pa se v njej ne sme počutiti ujetega. Če je možnost, da ima pes svoj prostor, kamor se lahko umakne in sprosti, pomiri, počiva, je to zelo dobro.
- Dobro je, če psa navadimo na uporabo haltija, nagobčnika.
Obravnava je usmerjena v prijetnejše življenje s psom in kontroliranje problema, saj ni zdravila, ki bi strah enostavno pozdravilo. Uspešnost obravnave lahko ugotovimo po zmanjšanju agresivnih dogodkov oz. blažjih oblikah izražene agresije.
[/members_only]
Anita Lučič, univ. dipl. psihologinja, KDRP Celje
Objavljeno v drugi številki revije Kužek
. Tako vedenje se pojavi, kadar pes zazna situacijo kot ogrožujočo. Ni pa vsako agresivno vedenje, ki ga pes kaže, že samo po sebi nenormalno. Lahko gre za normalno in zdravo agresijo){kind=link}