Razlog, da še vedno ogromno psov na povodcu vleče svoje lastnike, da se ti le s težavo opotekajo za njimi in jim sledijo, je v tem, da je učenje psa, naj na povodcu ne vleče, ena najbolj zahtevnih vaj. Psi se gibljejo precej hitreje, kot mi hodimo, tako da je počasna hoja “ob nogi” zanje nenaravna. Medtem ko je naš namen na sprehodu priti na cilj, pa pes nima druge namere kot slediti kopici najrazličnejših vonjav, si izmenjevati informacije z drugimi psi itd. Načinov za učenje psa, naj ne vleče na povodcu, je več, vendar pa so si vsi sodobni behavioristi, ki sledijo najnovejšim dognanjem in smernicam enotni: učenje naj temelji na nagrajevanju in ne na kaznovanju.
Zakaj psi vlečejo na povodcu?
Psi se vsakršnim omejitvam nagonsko upirajo, zato je naše prizadevanje, da bi se ravnali proti svojemu instinktu, zanje na nek način stresno. Če na sprehodu nanje kričimo ali jih na drugačen način kaznujemo, je to zanje stresno le še toliko bolj. Ko se povodec napne, pes vleče močneje, ker je to njegov naravni odziv, in če mislimo, da jih dejstvo, da se pri tem dušijo in lovijo sapo, česa uči, se motimo. Verjetno ste opazili tudi, da če vlečete psa k sebi, se ta nagonsko začne nagibati na drugo stran. Temu rečemo opozicionalni refleks in je nekaj čisto naravnega, saj pes stremi k temu, da bi obdržal ravnotežje.
Omejimo učinek sprožilne besede
Pasja behavioristka Inger Martens, ki že od devetdesetih let prejšnjega stoletja velja za tisto strokovnjakinjo, ki pri vzgoji hišnih ljubljenčkov pomaga eminencam iz sveta ameriškega zabavljaštva, ima za težavo, o kateri danes pišemo, naslednji nasvet. Po njenem mnenju je najprej potrebno omiliti učinke t.i. sprožilne besede, s katero psa povabimo na sprehod, mnogokrat se ta pojavi kar v obliki vprašanja: “gremo ven?” Psu povodec nadenimo v tišini in brez besed, potem pa bodimo še nekaj časa z njim doma. Medtem ko je pes na povodcu, lahko npr. plačamo kakšen račun ali pomijemo posodo, prelistamo kakšno revijo ali pobrišemo prah na polici, počnemo skratka nekaj popolnoma vsakdanjega, pri tem pa psu ukažemu, naj se usede. To je vaja za zmanjšanje razburjenja, ki jo pes povezuje že samo s tem, da je pripet na povodec.
Na sprehodu nadaljujmo z rušenjem vzorcev
Ko se pes umiri, se z njim odpravimo ven, vendar na sprehodu nadaljujemo z rušenjem vzorcev, ki nam grejo sicer tako zelo na živce. Ko pes začne vleči, se obrnemo v drugo stran in ga pokličemo, naj nam sledi. Ukazov ne ponavljamo v nedogled, dovolj je, če psu nekaj rečemo enkrat. Ena izmed možnosti je tudi, da se vsakič, ko bo pes začel spet vleči, ustavimo in mu rečemo, naj sede. Tisti, ki smo to poskusili, vemo, da tovrstni sprehodi trajajo celo večnost, saj se ustavljamo vsakih nekaj metrov, vendar metoda preverjeno deluje. Če bomo pri tem dosledni, bo pes neželene postanke sčasoma povezal z vlečenjem in popravil svoje vedenje. Na začetku učenja je priporočljivo s seboj nositi zalogo pasjih priboljškov in psa vsakič, ko se ustavi in usede, nagraditi. Sčasoma ga nagrajujemo vse manj. Bistvena pri opisanem postopku je naša doslednost in vztrajnost, ki pa se ob pravilnem izvajanju vselej obrestuje.
Kaj lahko storimo doma?
Psa lahko učimo tudi doma, potrebujemo samo nekaj metrov dolgo sobo ali hodnik. Pripnemo ga na povodec, na konec hodnika pa postavimo priboljšek, ki ga ima rad. Nato se s psom odpravimo proti priboljšku in se vsakič, kadar začne vleči, ustavimo in odpravimo nazaj. Na psa ne kričimo, ga ne zmerjamo ali kako drugače kaznujemo, edina kazen je, da se mora skupaj z nami odpraviti na začetek. Pes bo v nekem trenutku razumel, zakaj ne more priti do priboljška in prenehal z vlečenjem. Takrat ga, ko pridemo na cilj in bo zgrabil piškot, pohvalimo in ponovimo vajo. Na tak način bo pes v krajšem času dojel, kaj želimo od njega, poleg tega mu bo takšno učenje in druženje v veselje.
Lina Zalaznik