Intervju: Natalija Veronik

8460

1. Natalija, poznamo te kot simpatično moderatorko štajerskega Radia City. Kaj te je navdušilo za delo na radiu? 

Želja delati na radiu je v meni tlela že od otroštva. Vsi moji vrstniki so želeli postati zdravniki, profesorji in podobno, mene pa so privlačili mediji oziroma jaz sem hotela postati voditeljica. Ta želja pa se je vnela še bolj, ko sem imela v drugem razredu priložnost videti radijsko delo od blizu in tudi povedati nekaj v radijskih mikrofon na lokalnem radiu. Leta so minevala in otroška želja je sedaj postala realnost.

 2. Poleg radia veliko svojega časa posvečaš tudi študiju medijskih komunikacij. Je za to posredno kriv tudi radio?

Po končani srednji šoli sem na vpisni list za fakulteto vpisala samo eno in edino željo, to je bil študij Medijskih komunikacij v Mariboru. Omejitev in vpis je bil takrat zelo velik, zato so bile možnosti zelo majhne. Moje veselje je bilo toliko večje, ko sem bila naposled le sprejeta na svoj sanjski študij. Po dveh letih študija sem si poleg »teorije« zaželela tudi nekaj »prakse«, zato sem po naključju šla na avdicijo za novinarko na Radio City. Pričela sem delati in po dobrem letu novinarstva se je pokazala možnost napredovanja v moderatorko. Na tem mestu sem še danes, s to razliko, da sem vmes postala še članica jutranje ekipe.

 3. Tvoj vsakdanjik mora biti za marsikoga precej nepredstavljiv, saj vstaneš takrat, ko se marsikdo šele drugič obrne v postelji. Se ti je bilo težko privaditi takemu dnevnemu ritmu?

Vsak, ki me vpraša kdaj vstajam, prebledi, ko povem, da ob 4.00h zjutraj (smeh). Načeloma sem bila vedno nočna ptica in rada spala ob jutrih, kar je sedaj seveda nemogoče. Lagala bi, če bi rekla, da sem se navadila, ampak sem to samo sprejela. In pravijo, kar se mora, ni težko. Je pa res, da mi je s pravo prehrano in športno aktivnostjo lažje. Nedavno sem celo opravila gensko analizo LifeGenetics, ki mi je osvetlila nove smernice zdravega prehranjevanja na podlagi mojih genov. In moram priznati, da odkar napotke v veliki meri upoštevam, med drugim jem več zdravih maščob, se to iz dneva v dan pozna na mojem počutju. Enako, kar se športa tiče, vrnila sem se v fitnes, kar mi priporoča analiza in opažam, da prekipevam od energije in se ob jutrih manj prepiram z budilko

 4. Kot praviš, te z energijo napolnjuje tudi tekanje za tvojim kužkom. Kako to, da si se odločila za kužka in kje sta se spoznala?

Coco je eden od mojih virov energije. Vedno je pripravljena na vse nove podvige. Obožujem živali, še posebej kužke in že od nekdaj so me privlačile majhne pasme. Verjetno tudi iz razloga, ker nekako pašejo mojemu stilu življenja, lahko živijo v stanovanju in jih lahko vzameš povsod zraven. Zgodovina mojih pasjih prijateljev sega sicer že v rano mladost, ko smo imeli majhno psičko, vendar se je spomnim zelo bežno. Kasneje smo imeli še ovčarja, ki pa je umrl od starosti. Ker je vladala velika praznina brez pasje družbe, sem si čez nekaj let, oziroma točno pri 18-letih kupila prvega kužka, maltežanko Zaro. Zaradi šolskih obveznosti sem se morala preseliti od doma in ker je bila Zara medtem že navajena na družino in okolico, je tako ostala doma. Sama sem seveda zelo pogrešala pasjo družbo, zato sem si čez nekaj časa kupila prvega Yorkija po imenu Macho, ki pa mi je žal lani umrl. S to praznino sem se res težko sprijaznila in se tako odločila, da si kupim psičko, ja, Yorkico. Po načrtnem izbiranju in čakanju, sem na koncu letošnje pomladi spoznala Coco, »zaštekali« sva se in vse ostalo je zgodovina.

[members_only]

5. Veliko prostega časa preživiš s Coco? Kaj najraje počneta skupaj?

Težko si predstavljam dan brez nje in če se le da, gre vsepovsod z mano. Tako skupaj preživiva res veliko časa, med drugim greva skupaj v šoping in hodiva po kavicah. Po novem se, tudi na podlagi analize LifeGenetics, posvečam več anaerobnim dejavnostim in Coco se giba zraven.

6. Verjameš v to, da lastniki izbirajo pse, ki imajo podoben karakter kot sami? Kako to, da je tvoj kuža ravno Yorkshire terrier?

Verjetno je v tej trditvi kar nekaj resnice. Nedavno sem celo prebrala, da naj bi to znanstveno potrdili tudi strokovnjaki, ki pravijo, da si naše ljubljenčke izbiramo na podlagi našega značaja – oni so naše ogledalo, torej, da nas privlači tako pasji videz kot temperamenti, ki odsevajo nas same ali način, kako lastniki vidimo sami sebe. Če torej izhajam iz tega, potrjujem, da sva obe s Coco predvsem majhni in tudi isto trmasti

Spomnim se, da sem to pasmo prvič zasledila v osnovni šoli pri sošolki, ki je imela na steni velik poster na katerem je bila mala Yorkica z lepim rdečim čopkom. To je bila ljubezen na prvi pogled in takoj sem sklenila, da bom sama enkrat imela »tistega iz slike«. Sedaj po dveh Yorkijih rada rečem, da  obožujem vse kužke, a spim samo z Yorkiji

7. Yorki pazi na svojega lastnika in njegovo lastnino s srcem psa čuvaja, znan pa je tudi kot razstavni pes. Se udeležujeta tudi kakšnih tekmovanj?

Kljub majhnosti v Yorkijih živi pravi pes z levjim srcem. In čeprav je moja Coco še vedno mlada ni težko opaziti, da je že sedaj pravi terrierček. Poguma in temperamenta ji ne manjka, prav tako pa zna hitro in pozorno reagirati, še posebej na kakšen nepoznan šum v bližini. Do sedaj se še nisva udeležili kakšnega tekmovanja in zaenkrat tudi ne razmišljam o tem, ne izključujem pa tega v bližnji prihodnosti, ko bo še malo zrasla.

[/members_only]