Pisma bralcev: Psi niso ljudje

Vloga psa se je skozi preteklost spreminjala. Tako je za nekatere predstavljal najboljšega prijatelja, za drugega pomemben člen pri zunanjih opravilih, tretjim najbolj zanesljivega čuvaja, danes pa nekako… otroka. Zagotovo ste opazili, če vsaj s četrt odprtim očesom občasno pokukate v kakšen človeško-pasji parček, da ljudje pse vedno bolj enačimo z otroci in da vedno bolj človeško psihologijo prenašamo na naše pse.

Verjamem, da je vsak od vas že naletel na primer, ko je sosedov Piki pobegnil, v bran zaradi pohojenih vrtnic na gredi pred tujo hišo, pa je stopila namesto skrbnica kar Pikijeva mamica. Po novem tudi v pasji salon kličejo Lunine mamice, po hiši odmevajo kriki: »Roki, daj pusti mamine čevlje«, in ko »človeško-pasja mamica« ne zmore več, še zadoni pika na i: »Idi k atiju!«

Vse pa se ne začne in ne konča le z imenom, s katerim se skrbniki opremijo, pač pa psa celo obravnavajo kot človeka. Namesto odločnega vodje imajo psi na razpolago kopico sočutja, ljubezni, usmiljenja, tolažbe in pretirano ljubečih besed. Norost nas pripelje tudi do brezglavih nakupov, ker pač naš Miki gotovo želi tisto nebeško modro ovratnico s Swarovski kristalčki in prav gotovo ne more živeti brez posteljice za 70 evrov (pa kaj, če je samo za okras, ker tako ali tako spi na našem vzglavniku?). Tudi statistike kažejo, da ljudje svoje ljubljenčke vedno pogosteje opremljamo s človeškimi imeni; tako svojih najljubših igralcev, takšnih in drugačnih ikon in filmskih junakov.

Pa je to enačenje s človekom sploh koristno za psa? Si psi res želijo enakih stvari kot človek? Imajo enake želje in potrebe? Jim res s kristalčki okrašen povodec pomeni več kot sprehod sam? Odgovor je popolnoma preprost in jasen: Seveda, ne! Pravzaprav psu s svojim preveč človeškim pristopom pogosto nenamerno škodujemo in iz zdravega psa ustvarimo neuravnoteženo mrcino.  Mnoga težavna vedenja (agresija, napadalnost, hiperaktivnost, fobije) so posledica tega, da človek razmišlja na svoj način in je prepričan, da tako misli tudi njegov pes. Vsak pes je edinstven, zato lahko tudi prihaja do različnih težav. Tukaj pa razjasnimo vsaj tiste najpogostejše.

Velika razlika med nami in psi je ta, da oni živijo le za sedanjost. Mi smo tisti, ki objokujemo minule čase, po njih hrepenimo, ter se hkrati obremenjujemo s svojo prihodnostjo. Psi ne razmišljajo za prihodnost, zato morate nezaželeno vedenje popraviti takoj! Reagirajte v trenutku, ko vaš štirinožni prijatelj naredi to, česar ne sme, saj sicer ne bo razumel. Verjemite, da se ne bo obremenjeval s puhlimi besedami: »Če še naprej ne boš priden, jutri ne greva na spreho« in prav tako ga ne bo ganilo, če boste vi tri ure kasneje analizirali njegovo vedenje in mu vneto razlagali, da tako ne gre več, ker prej ni ubogal. Pri psu morate biti dosledni in se takoj odzvati na njegovo vedenje, včasih celo predvideti njegov naslednji gib. Nezaželeno vedenje dosledno in vztrajno popravljajte.

Najbrž ena najpogostejših težav, ki v nas vzbudi tako prijazno, sočutno, predvsem pa človeško reakcijo,  je strah. Kadar opazimo psa v stiski, zato ker ga je strah ali zato, ker je tako nerodno zdrsnil po stopnicah, njegovi prvobitnosti ne pustimo na plan. Namesto vedno močnih in pogumnih psov, kot jih je ustvarila mati narava, ta njegov krdelni nagon zatremo in zelo predano jokamo ob njem: »O ubožček, hudobna stopnička, kajne? Pridi k mamici.« In ko močno zagrmi, ponovno pripovedujemo pravljico triletnemu otroku: »Lubi moj mali, pridi k meni, te bom jaz pocartala. Saj bo hitro mimo, nič ni hudega.« S tem psa prepričamo, da je dejansko nekaj narobe, in da sta njegovo vedenje ter strah popolnoma razumljiva in upravičena. Resnica pa je, da smo mi tisti, ki potrebujemo nekoga, da z nami sočustvuje, drugega, ki mu tarnamo, tretjega, ki nam svetuje in četrtega, ki nam končno ukaže, da obrišimo solze, ker je čas, da prebolimo in pozabimo, pa še tako lahko ostanejo travme ali strah; pes pa potrebuje samo mirnega odločnega vodjo, ki mu stoodstotno zaupa.

Narava je pač od zmeraj privilegirala močnejše in le-ti lahko v naravi preživijo, zato psi nekaj takega, kot je usmiljenje, v tem pomenu besede ne poznajo. S tako reakcijo poskrbimo, da je  izkušnja za psa neprijetna in mu povzročimo, da navaden dražljaj, kot je na primer grmenje, sproži odziv, ki ga v naravi ne bi. V naravi bi pes po padcu hitro vstal in drugič enako ali malo previdneje odhitel po strmih stopnicah; naravnih pojavov, kot je dež, pa ne bi dojel kot nekaj zanj ogrožajočega. Z našim načinom vedenja (pretirano naklonjenostjo ob nepravem času in vznemirjenim glasom) pa sprožimo, da pes po principu klasičnega pogojevanja poveže dražljaje in razvije ta pogojni odziv nanje in kmalu zadostujejo že prve dežne kaplje  ter nekaj bliskov, da psa postane grozno strah.

Še ena pogosta težava je naš odziv na napadalno vedenje našega psa. Ko ta zagleda drugega psa in začne besno lajati, je naš odziv enak tistemu, ko mirimo razjarjenega prijatelja: »Saj bo dobro, saj bo hitro minilo. Samo malo še, pa bova mimo, pa ga ne boš več videl.«  Pes ne razume vsake vaše besede, razume pa vašo energijo, ki mu sporoča, da nekaj ni tako, kot mora biti. Če čuti vaš strah, mu ne preostane drugega, kot da psa napade, ko pa se ga vi tako bojite. S tem, ko ga tolažite, mu potrdite, da je napad na psa vsekakor prava poteza, in da je dobro, da svojemu tekmecu pokaže zobe. Še slabše je to pri manjših psih, ko lastniki izkoristijo dejstvo, da ima njihov pes samo par kilogramov in ga v takih primerih vzamejo v naročje. Pes namreč od vas potrebuje samo mirno, odločno energijo in tako bo zaupal tako vam, kot vašemu vodenju.

Da se vaš odnos s psom ne skvari še preden se dobro začne, pa bodite pozorni tudi na način, kako k psu prvič pristopite. Pes ni vaš stari znanec, ki je vesel, če ga sprejmete z vriskom :« Ooo!« Psa taka čustveno nabita energija vznemiri in nanj ne učinkuje pozitivno. Naše tekanje okoli psa in trud, da bi ga pobožali, pri psu deluje kot vsiljevanje, zato se  lahko konča z ugrizom. Tudi očesni stik s psom ni zaželen, zato je dobro, da psa »na prvem zmenku« ne gledate v oči, saj je to zanj za prvič preveč. Zavedajte se, da so za psa najpomembnejša čutila voh, vid in sluh in to v tem vrstnem redu, ljudje pa marsikdaj gladko pozabimo na tisto najpomembnejše in ravnamo v povsem obratnem vrstnem redu. Da bo vajino prvo srečanje bolj prijetno in bo predstavljalo začetek dobrega odnosa, se mu predstavite bolj po pasje.  Se pravi, da k psu niti ne pristopite, ampak počakajte, da on pristopi k vam, vas ovoha in čeprav je to v človeškem svetu skrajno nevljudno, bo on hotel ovohati tudi mednožje. Tako izve o vas  najpomembnejše informacije: razpoloženje in energijo.

Prav je, da imajo ljudje svoje pse radi in prav je, da jih ljudje vedno bolj cenimo. Vendar pa moramo svojo ljubezen izražati na pasji in ne na človeški način. Kakorkoli že, dobro je pomniti, da pes ni človek, ampak pes (kar je velika razlika od samo pes, s čimer nekateri opravičujejo svojo malomarnost). Gre za to, da moramo psa presojati z njegovega vidika in ne s svojega lastnega, sicer preko njega zadovoljujemo predvsem lastne potrebe. Pes ne potrebuje neomejenih količin ljubkovalnih besed, celodnevnega čohljanja in čudovitih barvnih povodcev, krtačk, odejic, ovratnic… ampak samo vodjo, ki mu bo zaupal, zaradi mirno-odločne energije; vodjo, ki mu bo lahko sledil, potrebuje gibanje, svojo prvobitnost, vse ostalo pa je lahko samo bonus.

Enja Zagoršek