Katja, pozdravljeni. Ste velika ljubiteljica živali, najbrž z njimi živite že od malih nog?
Jana, pozdravljena. Res je, živali so moja velika strast že od zgodnjega otroštva. Z leti odraščanja pa se je ta strast do pomaganja živalim razvila v brezpogojno ljubezen. Že od nekdaj sem do zavrženih živali gojila ogromno sočutja, kar je tudi razlog, da jim rada pomagam.
Kaj vas je napeljalo do ustanovitve društva? Kako to, da se niste pridružili obstoječemu društvu? Je veliko administracije z ustanovitvijo društva, so kakšni posebni pogoji?
Do ustanovitve društva me je pripeljala velika želja, da bi lahko zapuščenim živalim pomagala še več in da bi se nas nekaj podobno mislečih ljudi združilo, da bi bili pri tej poti še uspešnejši in močnejši.
Naše društvo je neprofitne narave in tudi za takšno organizacijo je potrebno kar nekaj priprav in odobritev s strani občine in države. Potrebno je imeti spisan statut, ki je temeljni akt društva, le-ta pa mora vsebovati vse zakonske točke, ki jih predpisuje zakon o ustanavljanju takšne organizacije. To je eden izmed ključnih pogojev. Naslednji je ta, da morajo biti pri ustanovitvi navedeni vsaj trije člani, vsak s svojo funkcijo, sledijo zapisniki o članstvu in nalogah društva, potrditev s strani Ajpesa in plačilo taks. Potrebno je imeti tudi pravilno urejen logotip društva, žig, računovodske storitve in še bi lahko naštevala. Včasih se počutim, kot da bi vodili neko manjše podjetje in ne organizacijo, ki ima neprofitni in dobronamerni duh.
Koliko članov šteje vaše društvo? Kdo lahko postane vaš član?
Naše društvo šteje deset aktivnih članov. Vsak izmed nas opravlja svoje naloge. Temeljne naloge so moje, to je obiskovanje azilov in vsi fizični kontakti z rešenimi živali, obiskovanje veterinarjev, da se živalim nudi ustrezna pomoč ter iskanje novih domov zapuščenim živalim. Ob tem je tudi vedno prisoten kakšen član našega društva, saj sta moji dve roki večkrat premalo. Ostale naloge so porazdeljene med vse nas: skrb, da zberemo hrano za azile, komunikacija z ljudmi, prevzemi hrane, skrb za obveščanje in ozaveščanje, licitacije društva, itd.
Živalim pomagate ne le v Sloveniji, temveč tudi v tujini. Zakaj tujina, ni v Sloveniji dovolj živali, ki potrebujejo pomoč?
[members_only]
Res je. Naša pota večkrat zaidejo tudi v sosednje države. Razlog je preprost: naša srca ne poznajo meja. Večkrat je za živali slabše poskrbljeno v sosednjih državah, zato ne vidimo razloga, da ne bi prestopili »meja« in pomagali tudi njim. Tudi druge organizacije za pomoč otrokom in ljudem pomagajo širom sveta in tako je prav. Ravno delitev na moje in tvoje, naše in vaše, nas večkrat pogubi in pripelje do teh težav, ki jih rešujemo. Žival je žival, tako kot je človek človek, ne glede na raso, spol in nacionalnost.
So neodgovorni lastniki, ki jim odvzamete živali, kdaj jezni na vas, so nesramni, vam grozijo?
Ob našem poslanstvu se velikokrat vprašaš, kdo je tukaj človek in kdo »žival«, vendar nam to ne pride do živega. Imamo dve ušesi, čez eno gredo besede notri in čez drugo ven. Je trnova pot, ampak je naša ljubezen do živali veliko močnejša od sovraštva in prezira, ki ga določeni ljudje kujejo do živali.
Kako izbirate nove lastnike, imate kakšen poseben vprašalnik, ali se z vsakim osebno sestanete, preden podpišete posvojitveno pogodbo?
Zbiranje novega lastnika je najhujši del naše poti s katero se tudi poslovimo od živali, ki jo rešimo, zato smo nanjo izredno osredotočeni. Potencialnega lastnika želimo čim bolj spoznati, opazujemo kako se začuti z živaljo in želimo z njim ostati v nadaljnjih stikih. Če rešimo žival iz nepravih rok in jo damo ponovno v napačne roke, nismo naredili nič. Nov posvojitelj podpiše posvojitveno pogodbo, s katero se zaveže, da bo za žival skrbel v skladu z zakonom o zaščiti živali ter našimi pogoji. V nasprotnem primeru imamo pravico, da mu to žival odvzamemo nazaj. Večkrat se »igramo psihiatre«, saj si tukaj ne dovoljujemo površnosti.
Pa nove lastnike kdaj tudi preverite, ali dejansko lepo skrbijo za posvojeno žival, ostanete z njimi v stiku?
Nove lastnike tudi preverjamo, odvisno od situacije. Je pa res, da imamo veliko srečo, da smo skoraj z vsemi lastniki v rednih ali malo manj rednih stikih, ker tako želijo tudi posvojitelji sami. Ni večje sreče od tega in to je najbrž nagrada, ker znamo resnično komplicirati komu damo žival v posvojitev.
Pri zbiranju sredstev ste zelo inovativni. Z video posnetkom ste sodelovali tudi na natečaju spletnega ponudnika hrane. Od kod dobre ideje?
Eden izmed glavnih ciljev v društvu je ta, da nahranimo lačne živali. V povprečju odpeljemo po nekaj 100 kg hrane na mesec v azile. Za tem je ogromno naše energije, dela, časa ter tudi idej, da to zmoremo in uspemo. Sem mnenja, da se vedno kadar ima človek lepe in čiste namene odprejo poti s katerimi to dosežeš. Bodisi kot ideja, misel, dejanje, skratka vedno nek korak k rešitvi. Za vsemi temi uspehi pa seveda ne stojijo le naše roke in srca, ampak tudi dobrosrčnost ostalih ljudi, ki nam razne stvari donirajo in pomagajo, da nahranimo lačne želodčke.
Včasih vam pri zbiranju hrane pomagajo tudi večje trgovine za male živali, v Žalcu in Celju je bil lani postavljen celo zbiralnik za hrano pri veletrgovcu. So te akcije uspešne, ljudje dosti prispevajo? Lahko ena majhna konzervica res naredi spremembo?
Ena konzervica, denimo najmanjša, nahrani lačna usta in to je velika sprememba za ta usta. Vse akcije, katerih smo se do zdaj udeleževali, so bile uspešne, ne glede na to koliko smo zbrali. Moram pa tudi priznati, da ljudje kljub tem težkim časom zelo radi pomagajo in prisluhnejo živalskemu svetu.
Kako lahko ustvarjalni bralci, ki želijo pomagati živalim v stiski, pa nimajo možnosti za posvojitev, sodelujejo? Lahko morda izdelajo pasjo oprsnico, ležišče, spečejo piškote in jih podarijo društvu, ki jih nato ponudi na licitaciji?
Poti kako lahko ljudje pomagajo je veliko. Lahko donirajo hrano, odeje, ampule, povodce, igračke, finančna sredstva s katerimi oskrbujemo živali, posvajajo živali ali pa podarijo lastne artikle, katere licitiramo, da lahko nato živalcam tudi finančno pomagamo (z nakupom hrane, pripomočkov, veterinarsko oskrbo, itd.).
Lahko v letu 2015 pričakujemo še kakšno licitacijo?
Licitacije organiziramo večkrat leto. Letos smo imeli že dve in že zbiramo artikle, da ponovimo ta krog. Ker je finančnih prispevkov zelo malo in nimamo finančne podpore od občine, so nam licitacije večkrat edini vir denarja. Sama veterinarska oskrba za živali, ki jih rešujemo, pa je zelo draga, zato tudi sami odpiramo denarnice in pomagamo iz lastnega žepa.
Kaj menite, kaj lahko posameznik naredi za dobrobit živali v vsakdanjem življenju?
Vsak posameznik lahko naredi ogromno za dobrobit živali. Prvo je to, da vsak skrbnik živali zanjo poskrbi tako kot je treba, torej z osnovo, s hrano, vodo, z rednimi sprehodi, veterinarsko oskrbo in sterilizacijo ali kastracijo. Vsak skrbnik živali se mora zavedati, da če ne poskrbi za sterilizacijo oziroma kastracijo, postane odgovoren za vse nadaljnje naraščaje, torej za mladičke svoje živali, pa tudi njihove mladičke, itd. Tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah je problematika prostoživečih živali tako velika ravno zaradi neodgovornih lastnikov. Le-ti se mnogokrat mladičev znebijo na zelo krut način, jih odvržejo na cesto, v gozd, … Prva nikogaršnja žival je bila zapuščena s strani človeka in tu se zgodba nadaljuje do razmer kakršne imamo danes v Sloveniji in tudi drugod. Sterilizacija in kastracija sta torej ključnega pomena pri reševanju problematike nikogaršnjih živali.
Vsi ljudje pa lahko zelo veliko pripomoremo za dobrobit živali tudi s posvajanjem, začasnim nameščanjem, donacijami, finančnimi prispevki, z osveščanjem in predvsem s tem, da ne obrnemo hrbta živali v stiski. To je najbolj pomembno, saj mnogo ljudi ne pomaga z mislijo, da se ga ne tiče, da bo že nekdo drug pomagal. Vendar se moramo zavedati, da so pogosto odločilne minute in da se lahko zgodi, da druge osebe ne bo. Vsak posameznik je dolžan pomagati, kar veleva tudi zakon. In vsakdo lahko pomaga, če le želi. Že najmanjša pomoč živali v stiski lahko polepša ali spremeni, predvsem pa reši življenje.
[/members_only]
Jana Puhar
Objavljeno v štiriindvajseti številki revije Kužek
