V času poletnih dopustov in počitnic se rada odpravim na potovanje v neznano. Vsako leto si izberem destinacijo in se z nahrbtnikom na hrbtu in polna pustolovskega duha odpravim na potovanje. Seveda se na svojih poteh po svetu vedno osredotočim na kulturo posameznega kraja in kot profesionalno deformacijo – na pse v danem okolju. Medtem ko mnogi na sprehodu po neznanem mestu oči upirajo v prelepo arhitekturo, polne izložbe eksotičnih trgovin ali starodavne turistične znamenitosti, jaz na mestnih ulicah opazim pse in vse, povezano z njimi – pasje parke, trgovine za male živali, pasje frizerje …
Tako me je pot lani poleti zanesla v čudovito prestolnico Francije, za mnoge najbolj romantično mesto na svetu, Pariz. Med hojo po znamenitih ulicah tega prelepega mesta sem naletela na trgovino za živali in seveda, kot je to moja navada, sem morala nujno pogledati, kaj v tem ogromnem mestu ljudje kupujejo za svoje živalice. Imajo morda znamko pasje hrane, ki je ne poznam, mogoče cel kup barvitih pasjih igrač ali pa zabavno francosko obarvano ovratnico, ki jo lahko kot spominek kupim za svojega psa?
Namesto tega sem naletela na popolnoma drug pogled, ki me je šokiral v dno duše. Ob steni trgovine je bilo postavljenih več nadstropij steklenih kletk, v vsaki pa je zgubljeno sedel pasji mladiček. Kar nisem mogla verjeti svojim očem, saj sem podobne grozote do sedaj videla le v žalostnih ameriških dokumentarcih in filmih. V tej trgovini so prodajali pasje mladičke, kakor da so liter mleka ali paket toaletnega papirja, ki ga spotoma kupiš, ko se vračaš iz službe. Tam so bili mladički vseh najbolj priljubljenih malih pasem – mopsi, francoski buldogi, jack russell terierji, čivave … –, vsak v svoji stekleni kletki, z dvema majhnima posodicama za hrano in vodo ter tankim slojem žagovine na tleh. Kletke so bile komaj dovolj velike, da je kuža naredil par korakov v eno ali drugo smer. Najbolj me je prizadelo to, da je bil vsak mladiček v kletki sam, dvomesečni kuža, ki potrebuje socializacijo, igro z vrstniki in navajanje na okolico, sam v steklenem terariju. Družabno bitje, pasji otročiček z umom kot spužva, ki v teh prvih kritičnih mesecih življenja vpija znanje in s tem oblikuje vedenje in karakter psa; zaprt v sterilnem okolju brez stimulacije in brez družbe. Ne morem si zamisliti, kako bo tak kužek zrastel v vsaj približno normalnega psa, prilagojenega na okolje in pasjo ter človeško družbo in sposobnega veselega pasjega življenja. Kdo je človek, ki takšnega psa kupi? Ga kupi kot darilo za rojstni dan, je to le nepremišljen nenaden nakup ali ga želi rešiti iz tega obupnega okolja? V tistih nekaj sekundah, v katerih sem ostala v trgovini, obnemela, sem pogledala cene mladičev – zahtevali so stotine evrov za najbrž precej travmatiziranega mladiča iz trgovine! Pa saj za ta denar dobiš izjemnega rodovniškega psa, ki odrašča kot del družine vzreditelja, obkrožen z ljubeznijo ter pasjo in človeško družbo, kjer poskrbijo za primerno socializacijo!
V trgovini nisem mogla več zdržati, skozi solze nisem niti več videla malih kepic za steklom, morala sem ven. Ne vem, kako delujejo take trgovine, ali psička po koncu dneva vrnejo vzreditelju, ali so zdravstveno pregledani, ali se kdo vseeno ukvarja z njimi, se z njimi igra? Rada bi verjela, da je odgovor na vsa ta vprašanja pritrdilen, vendar si ne upam poizvedeti kaj več, ker se bojim, da temu ni tako. Kot avtorica tega besedila bi se spodobilo, da se o tem pozanimam, naredim domačo nalogo in na spletu raziščem dejstva o tej grozni praksi. Pa me je strah, saj si predstavljam grozote, ki morda ležijo za tem – neodgovorno parjenje pasje matere večkrat na leto, slabe zdravstvene in življenjske razmere …; vse to, seveda, za denar.
Kako je Francija, vodilna svetovna država v kulturi, dovolila kaj takega? No, pa najbrž ni edina, ki s psi posluje na tak način. Po tihem se sprašujem, koliko časa bo trajalo, preden ta ”napredni zahodnoevropski marketinški plan” pride tudi v Slovenijo. Saj vemo, kako rada Slovenija sledi smernicam uspešnih evropskih sosed … Od lanskih počitnic Pariza nimam več v spominu kot romantičnega mesta umetnosti in veselja. Ob omembi tega kraja moja prva asociacija ni več ogromen železni stolp na sredi mesta, ne zasanjan obraz Mone Lize ali dišeči rogljiček ob kavi, ampak le še tisti osamljeni pogled psička iz steklene kletke.
Andreja Fegeš
