V Sloveniji smo lahko ponosni na dejstvo, da v naši mali državici deluje izredno veliko število zavetišč, društev, prostovoljcev in posameznikov, ki se borijo za pravice živali in se ukvarjajo s problematiko brezdomnih, nezaželenih, zanemarjenih, zlorabljenih in mučenih psov. Temu dejstvu lahko zavida marsikatera večja država, kjer se malo število posameznikov bori za pravice mnogoštevilnih žrtev človeške neodgovornosti in zlobe. Kljub tej na videz dobri statistiki, pa v praksi tudi v državici na sončni strani Alp ni vse rožnato.
Veliko število zagovornikov pravic živali zagovarja veliko število različnih filozofij in ideologij zagovarjanja pravic živali. Čeprav se vsi strinjamo, da je treba nemočnim pomagati in problematiko zlorabljanja in zapostavljanja živali reševati, pa imamo pogosto epohalno različne ideje kako se tega lotiti. In namesto, da bi se združili, vsaj tu in tam, ter skupaj naredili kakšen večji premik na tem področju – ker več glav več ve in več glasov seže dlje – vsak brca v svojo smer, vsak zase, nasproti drugim. Še več, ne le, da ne znamo stopiti skupaj in si pomagati, precej bolje nam gre celo nagajanje drug drugemu. Če bi bilo metanje polen pod noge olimpijska disciplina, bi Slovenci v njej blesteli. Ampak zakaj? [members_only]
Mar ne bi bilo lažje, če bi se združili in skupaj naredili nekaj dobrega, izkoristili vpliv in doseg, ki ju ima vsako društvo in vsak prostovoljec zase, za skupni cilj, za skupno dobro? Morda se sliši idealistično, saj je razumljivo, da vsi ljudje pač skupaj ne moremo sodelovati, a vsaj tu in tam, za kakšen skupni cilj, bi lahko šli preko samih sebe. Kdaj je postal jaz pomembnejši od tistega, v kar vsi tako strastno verjamemo, da ponoči ne moremo spati, ker nam po mislih rojijo žalostni prizori kužkov, ki nikoli ne bodo občutili človeške ljubezni, da se odrečemo zadnjemu evru, da kupimo žakelj hrane ali doniramo za operacijo psa, nad katerim bi drugi enostavno obupali, da smo oklicani za vse, samo ljudi ne, ker se trudimo pomagati tistim, ki so za mnoge nevidni, nepomembni, samo psi …
Ko bomo sposobni stopiti preko osebnih zamer, filozofij in stereotipov, bomo spoznali, da v tistem najosnovnejšem bistvu, vsak na svoj način, dela z istim ciljem, doživlja enake preizkušnje in trpi enake poraze. Da smo si v svojem bistvu pravzaprav bolj podobni kot različni. In da lahko skupaj dosežemo (še) več.
Da pa ni vse tako črno, in da vendarle obstaja težnja k povezovanju in sodelovanju tudi v Sloveniji, dokazuje nastanek Zveze društev za zaščito in pomoč živalim, ki je konec lanskega leta nastala z namenom, da se slovenska društva s tega področja združijo in skupaj nastopijo proti aktualnim problematikam ter tako hitreje in učinkoviteje pomagajo. Trenutno je v Zvezo včlanjenih enainsedemdeset članov iz trinajstih različnih društev, in čeprav je projekt trenutno še bolj ali manj v povojih, kaže na to, da se bodo stvari pri nas vendarle začele spreminjati na bolje.
Iz Zveze društev za zaščito in pomoč živalim so nam sporočili, da upajo, da bo Zveza v drugi polovici letošnjega leta zaživela in začela s svojim delovanjem. Verjamejo, da bo povezovanje društev med seboj ne le olajšalo delo, komunikacijo in funkcioniranje, temveč bi lahko prineslo tudi številne ugodnosti za društva, lažje sodelovanje z uradnimi organi, ter hitrejše in kvalitetnejše reševanje, nastanitev in oddajo živali. Namen Zveze je tudi osveščanje o problematiki in predstavljanje dela društev, zato si njeni člani resnično želijo, da ji bo omogočen razvoj v eno najbolj prepoznavnih organizacij s področja živalovarstva.
Sama pa si želim, da bi bilo takšnega povezovanja še več, ne samo na formalni, ampak tudi na vsakodnevni, neformalni ravni, v medsebojni komunikaciji in pomoči, v malenkostih, ki bi vsem olajšale delo, pa ne bi terjale veliko truda. Pogosto celo manj kot obremenjevanje s tem kaj in kako drugi počno drugače kot mi sami.
[/members_only]
Maja Kalaš
Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek
