V Sloveniji smo lahko ponosni na dejstvo, da v naši mali državici deluje izredno veliko število zavetišč, društev, prostovoljcev in posameznikov, ki se borijo za pravice živali in se ukvarjajo s problematiko brezdomnih, nezaželenih, zanemarjenih, zlorabljenih in mučenih psov. Temu dejstvu lahko zavida marsikatera večja država, kjer se malo število posameznikov bori za pravice mnogoštevilnih žrtev človeške neodgovornosti in zlobe. Kljub tej na videz dobri statistiki, pa v praksi tudi v državici na sončni strani Alp ni vse rožnato.
Veliko število zagovornikov pravic živali zagovarja veliko število različnih filozofij in ideologij zagovarjanja pravic živali. Čeprav se vsi strinjamo, da je treba nemočnim pomagati in problematiko zlorabljanja in zapostavljanja živali reševati, pa imamo pogosto epohalno različne ideje kako se tega lotiti. In namesto, da bi se združili, vsaj tu in tam, ter skupaj naredili kakšen večji premik na tem področju – ker več glav več ve in več glasov seže dlje – vsak brca v svojo smer, vsak zase, nasproti drugim. Še več, ne le, da ne znamo stopiti skupaj in si pomagati, precej bolje nam gre celo nagajanje drug drugemu. Če bi bilo metanje polen pod noge olimpijska disciplina, bi Slovenci v njej blesteli. Ampak zakaj?
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Maja Kalaš
Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek
