Zatiskanje oči ali kruta realnost?

2474

zatiskanje-oci-ali-kruta-realnostV medijih večkrat zasledimo članke o ugrizih psov in po navadi takšne članke spremljajo naslovi: Pitbull ugriznil otroka ali Rotvajler napadel človeka. Toda nikoli ne zasledimo, da bi pisalo Ovčar napadel otroka ali Čivava ugriznila človeka. Če se na začetku osredotočim na te naslove lahko rečem, da so že novinarji oziroma mediji tisti, ki začnejo ustvarjati stereotipe – zavoljo prodane naklade in odmevne novice s prve strani, se časopis prodaja za med. Ljudje preberejo naslov in agonija se začne. Umikanje od teh psov, šepetanje mimoidočih, ko tega »nevarnega psa« srečajo na ulici in paranoično umikanje mamic z otroki, da jih pes slučajno ne bi raztrgal. Kaj je resnica? Zmeraj je in zmeraj bo obstajala stigmatizacija določenih pasem, čeprav, roko na srce, sami ustvarjamo odklon do določenih pasem in to ne zaradi njih samih, temveč zaradi nekih »vsiljenih« prepričanj in vzgoje. Posledično pa nismo niti toliko iskreni sami do sebe, da bi poskušali to spremeniti in se izobraževati glede teh pasem. Lažje je preprosto reči: »Eh, to so nevarni psi.« Zgodovina je tista, ki jo je ustvaril človek in prav tako je človek v zgodovini napravil nepopisno škodo z zaznamovanjem določenih pasem. Nekoč so bili pitbulli namenjeni varovanju otrok, danes javnost v njih vidi najnevarnejšega psa.

Sem lastnica mešanca med nemškim bokserjem in dogo, torej velikega psa, kar sem omenila ravno zato, ker se moram posledično tudi sama ukvarjati s predsodki, obsojanji in nezaupanjem ljudi. Ob srečanju z mojim psom sem vsaj po večini deležna zgražanja, umikanja, zavijanja z očmi in še bi lahko naštevala. Dosledno upoštevam, da je pes v strnjenih naseljih privezan na povodec, kajti niti malo mi ni v interesu, da bi plačevala kazen zaradi spuščenega psa, saj bi po moji logiki prijava sledila takoj. Moj kosmatinec je miroljuben in se dobro razume z vsemi psi, tudi tistimi »lajajočimi«, ki se derejo brez kakršnega koli vzroka. No, moj pes je vedno privezan, medtem ko okrog in mimo njega caplja na desetine malih, neprivezanih, lajajočih, psov, prepuščenih raziskovanju ulic, medtem ko se mimo vozijo avtomobili, ki trobijo, čakajo, da se pes umakne in da lahko odpeljejo dalje. Lastniki nekje od zadaj, v težki debati o slovenski politiki, niti ne sledijo kje se nahaja njihov pes. Ti psi konstantno lajajo v mojega psa, se zaganjajo vanj in renčijo nanj, toda moj pes hladnokrvno in z veliko mero ignorance caplja za menoj. Ne morem pa reči, da mu nekega dne vse to ne bo prekipelo in prvič, ko bo le zarenčal nazaj, bom deležna plaza kritik in obsojanj, da imam »nevarnega« psa, ki napada te uboge histerične mlade kužke. Zakaj? Ker imam velikega psa, ki je obiskoval pasjo šolo, ki je dve leti dan za dnem prenašal bevskanje in je mirno hodil ob meni. Večina lastnikov majhnih psov misli, da je za njihove ljubljenčke obiskovanje pasje šole nesmiselno in se jim zdi popolnoma normalno, da njihov pes prostovoljno raziskuje okolje, saj ni nevaren, tako kot moj velik pes! Žal je z lastniki, ki tako razmišljajo zelo težko vzpostaviti konstruktiven dialog ter potegniti neke nove smernice in razširiti obzorja.

[members_only]

Veliko ljudi misli, da so določene pasme nevarne, kar je preprosta laž. Nevarne so vse pasme, če niso socializirane in izšolane. Imeti psa pomeni ukvarjati se z njim ter doseči, da te posluša in spoštuje. Vsakodnevno se srečujem s tako imenovanimi »nevarnimi« psi in do sedaj še nisem doživela slabe izkušnje, saj so vsi ti psi obiskovali šolo in so socializirani. Ne bom metala vseh lastnikov v isti koš in prav tako niso psi krivi, da so takšni kot so, toda z majhnimi psi pa imam slabe izkušnje, saj je bil moj pes deležen napadov in je tudi mene že eden ugriznil. Če pogledamo statistiko, je ravno največ ugrizov majhnih psov, pri čemer pa je treba poudariti, da ugriz majhnega psa naredi manjšo škodo kot ugriz velikega psa. Res sem se poglobila v raziskovanje pasjih ugrizov, iz preprostega razloga, da bi razblinila stereotipe in ljudem pokazala realno sliko najbolj »nevarnih« psov. Če s svojim člankom vsaj v enem človeku ustvarim dvom, tisto skepso in ga pripravim do razmišljanja, da pa smo morda res ljudje tisti, ki smo ustvarili te stereotipe in da ta človek dopusti možnost, da se bo v bližnji prihodnosti približal ali spoznal te »nevarne« pasme, potem je bil moj cilj dosežen. Ko sem brskala po spletu sem naletela na tabelo*, ki je sicer iz leta 2007 in naredila povzetek. Zanimivo in presenetljivo na tem seznamu na prvih petih mestih ni ne pitbulla, ne stafforda. Prvo mesto zasedajo mešanci, sledijo nemški ovčarji, rotvajlerji, zlati prinašalci in angleški koker španjeli. Priznamo, tudi to je res, da so te tudi najbolj zastopane v Sloveniji, vendar od kje pravica nam ljudem, da obsojamo pitbulle ali stafforde? Morda zaradi določenih ljudi, ki te pasme vzgajajo v duhu agresivnosti in za namene pasjih bojev ali ker smo to pač nekje prebrali. Ravno zaradi človekovega egoizma in gonji po zaslužku so ti psi tako izpostavljeni ter njihovo ime omadeževano. Kruta realnost, pred katero si ne moremo zatisniti oči, in lahko samo v sebi tiho razmišljamo kdo smo ljudje, da lahko ustvarjamo stereotipe in obsojamo. Upravičeno so jezni ljubitelji omenjenih pasem, da jim ljudje dajejo takšen negativen pečat ter jim pleča obešajo bremena predsodkov in obsodb na osnovi nekih lastnih »neraziskanih« prepričanj, ko pa je resnica popolnoma drugačna.

Če se vrnem nazaj k ugrizom, se poraja vprašanje zakaj pes ugrizne? Spet moja osebna izkušnja: otroci. K meni prihajajo prijatelji z majhnimi otroki in moj pes jih obožuje, saj smo ga že od malega navajali na njih. Nastane pa drug problem. Hiperaktivnost otrok, ki skačejo po celotnem stanovanju in brez občutka udarjajo psa po glavi, ga vlečejo za ušesa, za brke, raztegujejo kožo po celotnem telesu in še bi lahko naštevala … Pes bo nekaj časa to toleriral, ko mu bo dovolj, pa se bo raje umaknil in poiskal lasten mir. Toda otrok vztraja in sili v psa. Včasih enostavno opozorim starše, da psu ni ravno prijetno, da ga nekdo udarja po glavi, razteguje njegovo kožo in ga obravnava, kot da je igrača. To je vendar živo bitje, tako kot mi, in nam tudi ne odgovarja, da nas kdo gnjavi, ko sladko spimo ali poležavamo v svojem prostoru. Nekateri starši ignorirajo moje besede ter preprosto dovolijo otroku, da še naprej izvaja ofenzivo na mirnega psa. Ko bo pes prvič zarenčal in dal znak, da mu je vse dovolj, takrat se bodo starši zbudili iz večnega spanca ter začudeno odreagirali, češ, kaj je narobe z psom, ter paranoično sklepali, da imamo najbolj nevarnega psa, ki bi lahko ugriznil njihovega otroka. Kdo je tukaj kriv? Pes, ki se je dvajsetkrat umaknil ter se izogibal udarjanju in zbadanju njegovega telesa, lastnik, ki je starša opozoril, da naj otrok preneha z udarjanjem po psu, ali pa starši, ki so preslišali opozorilo lastnika in otroku dopustili še nadaljnji teror nad psom? Seveda bo večina rekla, da je kriv pes. Roko na srce, bi vam odgovarjalo, da vas nekdo gnjavi s tolčenjem po glavi, medtem ko poskušate mirno in sladko zaspati?

O tej tematiki bi lahko napisala še marsikaj, vendar si bo navsezadnje vsak, ki bo prebral članek ustvaril svoje mnenje in to je edino pravilno, saj je prav, da imamo različna mnenja in različna stališča. Dejstvo pa ostaja, da dokler ne bomo spremenili nas samih, ne bomo spremenili ničesar. Miselnost, ki je zakoreninjena v nas samih, nam je bila položena v zibko, kajti vzorec smo »podedovali« od svojih skrbnikov. Rešiti se okov tradicije je prioriteta posameznikov, ki s tem začnejo neusmiljeno bitko s tradicionalno naravnanostjo in sledi jim prezir tradicionalistov. Obsojanje pasem kot sta pitbull ali stafford je popolnoma nesmiselno. Rada bi le sporočila, da dokler ne boste zaobšli okvirov svoje miselnosti, se ne bo spremenilo nič. Navsezadnje se bo dogajajo ravno to kar se dogaja zdaj: obsojanje, odvračanje in očitno zgražanje nad temi pasmami. Smo v 21.stoletju in čas bi že bil, da začnemo zgodovino pisati drugače ter enostavno prekosimo same sebe, stopimo eno stopnjo više, da presežemo tisti super ego v sebi. Grozote, ki se dogajajo pitbullom in staffordom so ravno posledica tega stereotipnega mišljenja, kjer je poudarek na človekovemu pohlepu in brezbrižnem izkoriščanju brezpogojne ljubezni psa. Če govorim o pasjeborcih, ki te pse uporabljajo za to nepredstavljivo mučenje, naslednji rek prekleto dobro velja: »Pes ima v življenju en sam cilj: da podari svoje srce.« (J.R. Ackerley) Pes bo naredil za lastnika vse in tega se zavedajo vsi skrbniki psov, pasjeborci pa to spretno izkoriščajo. Res je, da je še vedno najvarneje ostati v »zaprtih« okvirih tradicije in se udobno posluževati miselnosti, ki je zakoreninjena v nas ter ostati gluh in slep na novodobno spreminjanje. Porabiti nekaj atomov svoje energije za spreminjanje sveta je v Slovencih še zmeraj nesmiselna poraba energije.

Ljubezen do živali je tista gonilna sila, ki bi nas morala povezovati, ne glede na to katere pasme je pes. Ko bomo spoznali, da s skupnim povezovanjem in ljubeznijo do živali lahko razbijamo pasemske stereotipe, pa naj gre za pitbulle, stafforde, rotvajlerje, dobermane … Tedaj bomo korak bližje k cilju. Le s skupnimi močmi bomo napravili revolucijo v miselnosti ljudi. Naj končam članek z lepo mislijo: »Človek, ki ni nikoli imel psa, je zamudil čudovit del življenja.« (Bob Barker)

[/members_only]

Tatjana Ornik Čurič, Ustavimo pasje borbe

Vir: hov-hov.si

Objavljeno v dvaindvajseti številki revije Kužek