Se spomnite izredno čustvenega filma o neizmerni ljubezni in zvestobi kužka po imenu Hači? Svojega lastnika je do konca svojega življenja čakal na železniški postaji. Vsak dan je čakal in upal.
Tudi temu posebnemu kužku je ime Hači. Ustanoviteljica zavoda Zadnje Upanje ga je tako poimenovala, ker globoko v sebi čuti in ve, da tudi ta kužek ne bo obupal.
Ko že mislimo, da smo imeli privilegij videti in slišati za vso krutost, ki jo človek premore, spoznamo, da na tem svetu še vedno obstajajo brezsrčni posamezniki, ki nas znajo vedno znova presenetiti. Popolnoma razumljivo je, da vsi na tem svetu ne moremo imeti enako radi živali. Popolnoma razumljivo, da nekateri ljudje pač živalim niso naklonjeni. Vendar pa je v tem primeru tudi popolnoma razumljivo, da si pač takšni ljudje živali ne omislijo. Zakaj bi imeli recimo kužka, če si ga ne želimo? Zakaj ga preprosto ne pustimo pri vzreditelju, pasji mamici ali kjerkoli že smo ga dobili. Zakaj ga ne pustimo čakati na nekoga, ki mu bo vračal brezpogojno ljubezen? Zakaj mu ne damo možnosti, da počaka na dobre ljudi, da gre v dobre roke, ki ga bodo božale in mu ne bodo zadajale bolečine?
Vsa ta vprašanja se mi, kot veliki ljubiteljici živali, pletejo po glavi, ko izvem za Hačijevo zgodbo. S solznimi očmi gledam njegove fotografije, ki so preplavile internet in z obupom iščem vzpodbudne komentarje pod njimi. Vsak stavek, ki ga preberem, me zaboli. Zato se odločim razširiti vest o tem pogumnem malem kužku, z upanjem, da bo tole zgodbo prebrala njegova sorodna duša.
Hači je dobro leto star kužek, ki je v svojem življenju doživel pravi pekel. Znašel se je v rokah brezsrčnih ljudi, ki so se izživljali nad njegovim malim telescem. Odsekali so mu del prednje tačke, odrezali rep,in mu, kot da vse to še ne bi bilo dovolj, odrezali še zadnjo tačko. Njegovemu trpljenju pa še po tem ni bilo videti konca, kajti močno poškodovanega so ga nato vrgli na ulico. Na mraz in v visok sneg. Hači na ulici zagotovo ne bi preživel. V takšnih razmerah težko preživijo močni in zdravi psi, za tako hudo ranjenega drobnega kužka pa seveda ni bilo nobenih možnosti. Dokler se mu ni prikazal njegov angel, ki mu je pomagal po svojih močeh. Njegove fotografije in video posnetke je poslal društvom za pomoč živalim in vsi skupaj so iskali rešitve zanj. Končno je v njegovo življenje posvetil žarek upanja! Pri zavodu Zadnje upanje so stopili v kontakt z zelo sposobnim in dobrosrčnim veterinarjem, ki ga je veterinarsko pregledal in namestil v pasji penzion. Njegovemu stanju in finančnim zmožnostim navkljub (društvo Zadnje upanje je namreč neprofitna organizacija, ki kužkom pomaga z donacijami dobrih ljudi), pa so se v društvu odločili slediti srcu in ne razumu. In tako je Hači začel spoznavati, da na tem svetu ne obstaja samo zloba.
Govora je bilo tudi o evantaziji, kajti kužku kar nekaj časa ni bilo mogoče najti niti začasnega doma. Hači bi namreč v svojo začasno družino prinesel kar nekaj obveznosti, saj ga bi bilo potrebno voziti na veterinarske preglede. Pa je kljub temu upal in čakal. In njegovo potrpežljivo čakanje ga je pripeljalo do novega potnega lista, ki ga je potreboval, da je lahko prišel v Slovenijo, natančneje v Ljubljano. Tako je, Hačija je začasno v svoj dom sprejel čudovit mlad par in njun kužek, ki mu dela družbo. Pravita, da je kljub svojim izkušnjam Hači čudovit kužek. Je poln energije, vesel prav vsakogar. Rad ima vse ljudi, rad ima kužke, rad ima otroke. Kljub temu, da mu manjkata del prednje šapice in zadnja tačka, izredno rad hodi na sprehode. In kmalu bo v sprehajanju lahko še bolj užival, kajti društvo Zadnje upanje zanj zbira sredstva, s katerimi mu bodo omogočili lažjo hojo. Hači bo namreč takoj, ko bo zbranih dovolj finančnih sredstev, dobil protezo za prednjo tačko, da bo lahko lažje hodil.
Hači je torej kužek, ki mu v življenju ni bilo prizanešeno. Pa je vseeno verjel, upal in čakal, da bo njegovo življenje postalo lepše. Imel je močno voljo do življenja, da je preživel tako mučenje, imel močno voljo, da je preživel na snegu. In prav ta volja do življenja in upanje sta ga pripeljala do tega, da se je njegovo življenje končno začelo obračati na bolje. Dobil bo pomoč pri hoji, in ko bo tudi to urejeno, bo lahko Hači upal samo še na eno stvar.
Razširimo vest o kužku Hačiju in mu s tem pomagajmo, da bo končno lahko nehal upati in začel uživati v življenju, tako kot si zasluži. Povejmo njegovo zgodbo babici in dedku, stricu in teti, sosedi in sosedu … Mogoče pa je prav nekdo iz med njih tisti, ki mu bo lahko omogočil še zadnjo stvar, ki si jo Hači tako močno želi. Mogoče pa bo prav nekdo iz med njih tisti, ki mu bo ponudil stalni dom in s tem uresničil še zadnjo in največjo željo malega kužka!
Če ste vi tisti, ki ste v temu čudovitemu kužku prepoznali svojega novega najboljšega prijatelja, kontaktirajte ustanoviteljico društva Zadnje upanje: Valerija 051 320 719
Sabina Vesel
Objavljeno v triindvajseti številki revije Kužek
