Življenje z reaktivnim psom
Če imate psa, ki vleče, se zaganja in laja v druge pse na sprehodih, potem veste, kako je to lahko stresno in nerodno. Poleg tega se zgodi, da dobite še kakšen dobronameren nasvet od znancev in sorodnikov (ki niso strokovnjaki), ki stvari ne izboljša ali celo poslabša. To vedenje ima več komponent, ki jih je potrebno upoštevati:
- Ko so psi odvezani in v svojem okolju, je zanje naravno, da se pozdravljajo od strani (v loku) in se ovohavajo okrog genitalnega predela. Ne prihajajo si naravnost z glavo proti glavi in ne strmijo drug v drugega, razen če se pripravljajo na napad. Običajno se tudi ne pozdravljajo več kot nekaj sekund.
- Ko se naši psi srečajo na povodcu, so običajno prisiljeni v srečanje naravnost proti drugemu psu (npr. na pločniku ali ozki potki) in se ne zmorejo srečati v loku. Ta prisiljena telesna drža – in tudi naša telesna govorica – psom sporoča, da se želimo spopasti z drugim parom. Večina psov si ne želi pretepa, temu se želijo izogniti, zato kažejo kup vedenj, da bi se le nekako izognili spopadu: lajajo, se zaganjajo, renčijo in naredijo vse potrebno, da gre grožnja stran. Cilj tega vedenja je povečati razdaljo do drugega psa.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Anita Gosnik, univ. dipl. psihologinja
Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek
