Ko se pogovarjam s skrbniki psov o vedenjskih težavah največkrat slišim »Ah, naš Runo je pa tako priden, nima nobenih vedenjskih težav,« le da se kasneje izkaže, ko debata preide na vlečenje na povodcu ali lajanje na druge pse, da »Runo ne mara hoje na povodcu in da se zaganja v večje pse.« Ampak to je seveda Runova prikupna posebnost, del njegovega edinstvenega pasjega karakterja, kajne?
Ko beseda steče naprej, ugotovim, da ima Runo cel kup takšnih posebnosti, da si njegovi skrbniki ne upajo iz hiše, da bi ga pustili samega, da ga lahko sprehajajo samo daleč stran od prve ceste, saj ne mara povodca, a hkrati ne uboga vselej odpoklica, ter da se srečanj z večjimi črnimi psi izogibajo kot kuge … Ampak ne, »Runo nikakor ni problematičen, vedenjskih težav pa vsekakor nima.«
Problematika prepoznavanja vedenjskih težav kot takih, je v splošnem prepričanju, da so vedenjske težave samo tiste najbolj ekstremne oblike neželenih vedenj, kot je na primer agresija do drugih psov ali ljudi.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Maja Kalaš
Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek
