Ko se pogovarjam s skrbniki psov o vedenjskih težavah največkrat slišim »Ah, naš Runo je pa tako priden, nima nobenih vedenjskih težav,« le da se kasneje izkaže, ko debata preide na vlečenje na povodcu ali lajanje na druge pse, da »Runo ne mara hoje na povodcu in da se zaganja v večje pse.« Ampak to je seveda Runova prikupna posebnost, del njegovega edinstvenega pasjega karakterja, kajne?
Ko beseda steče naprej, ugotovim, da ima Runo cel kup takšnih posebnosti, da si njegovi skrbniki ne upajo iz hiše, da bi ga pustili samega, da ga lahko sprehajajo samo daleč stran od prve ceste, saj ne mara povodca, a hkrati ne uboga vselej odpoklica, ter da se srečanj z večjimi črnimi psi izogibajo kot kuge … Ampak ne, »Runo nikakor ni problematičen, vedenjskih težav pa vsekakor nima.«
Problematika prepoznavanja vedenjskih težav kot takih, je v splošnem prepričanju, da so vedenjske težave samo tiste najbolj ekstremne oblike neželenih vedenj, kot je na primer agresija do drugih psov ali ljudi. [members_only] Le malo ljudi ve, da je tudi to, da pes vleče na povodcu ali da vam na ukaz ne preda predmeta, ki ga je našel zunaj v travi, dejansko vedenjska težava ali vsaj neželeno vedenje v obliki, ki bi se lahko stopnjevalo v resno vedenjsko težavo.
V svojem življenju se vsak skrbnik prej ali slej sreča z neželenimi vedenji svojega psa. To kako se nanje odzove, pa odloča o tem ali bodo prerasla v vedenjsko težavo ali ne. O vedenjski težavi govorimo, ko neko neželeno vedenje postane tako intenzivno ali pogosto, da prične vplivati na kakovost življenja s psom, na sam odnos med psom in skrbnikom, slednjemu povzroča frustracije in kvari dnevno rutino. Ko se enkrat znajdete v situaciji, da ne morete sprejemati obiskov, ker jih pes terorizira, hkrati pa si ga ne upate pustiti samega doma, ker bi uničil pol stanovanja, takrat je čas, da spremenite svoj odnos s psom. Namen vzgoje psa ni ustvarjati šampione v poslušnosti, bi pa moral biti vsak pes vsaj toliko vzgojen, da ga lahko brez skrbi vzamete s seboj kamor koli, oziroma ga po potrebi za določen čas pustite samega doma. Lepo vzgojen pes ne pozna nujno vseh povelj, pa vendar lahko uspešno pridobite njegovo pozornost in vas posluša v situacijah, ko je to zares potrebno, ko to zadeva njegovo varnost ali varnost drugih okoli njega. Vzgojen pes vam zaupa in vi zaupate njemu. In to je bistvo odpravljanja vedenjskih težav – doseganje sožitja med skrbnikom in psom, ki bistveno izboljša kvaliteto sobivanja. Ko postanejo sprehodi manj utrujajoči, srečanje z drugimi psi manj stresno, prihodi domov manj zaskrbljujoči in pogled na psa manj frustrirajoč, se nam tako rekoč odpre nov svet.
Zakaj sploh pride do vedenjskih težav?
Dejstvo je, da smo za devetdeset odstotkov vedenjskih težav krivi lastniki sami. Pa ne zato, ker nam ne bi bilo mar ali ker bi namerno napak vzgajali svoje pse, ravno nasprotno, največkrat povsem nezavedno – ker ne vemo dovolj o naravnih potrebah psov, njihovem razumevanju človeškega sveta ter pomenih njihovih dejanj – delamo majcene napake v vzgoji. Te drobcene napake (lahko so to samo napačne reakcije na določena vedenja psa), pa se kopičijo in kopičijo, dokler ne izbruhnejo v obliki neželenih vedenj. Kar je še bolj zaskrbljujoče pa je, da večina skrbnikov le-teh ne prepozna kot problematična, vse dokler se ne stopnjujejo v zares hude težave, pa čeprav bi se vsa ta vedenja dalo zaznati že mnogo prej in tudi pravočasno preusmeriti v želena vedenja, s tem pa tudi preprečiti nastanek vedenjskih težav.
Kako torej preprečiti vedenjske težave?
Za preprečevanje vedenjskih težav je ključno več stvari. V prvi vrsti moramo s psom zgraditi trden odnos, ki temelji na obojestranskem zaupanju in razumevanju. Pridobivanje pozornosti je ključno za vzgojo psa, za doseganje le-tega pa je nujno, da smo psu zanimivi. Uporaba pozitivne motivacije je vsekakor ključ do uspeha, a tudi slednja se razlikuje od psa do psa – kar motivira enega psa, ne motivira nujno tudi drugega. Upoštevanje pasjih potreb in naravnih nagonov je tu temeljnega pomena. Zavedati se moramo kako pomembno je gibanje in redna telesna aktivnost za preprečevanje vedenjskih težav – za psa je gibanje prav toliko pomembno, kot polna skleda hrane in vode, čeprav se žal marsikdo tega ne zaveda in je prepričan, da so sprehodi namenjeni zgolj opravljanju potrebe. Po drugi strani se številni izogibajo sterilizaciji in kastraciji, ne da bi se zavedali posledic te odločitve in dejstva, da lahko že samo ta poseg reši številne izmed vedenjskih težav, ki se pojavljajo pri psih. Vsem tem temeljnim pristopom je nato potrebno dodati še uporabo pravih pripomočkov pri vzgoji psa in že zgolj s tem lahko dosežemo veliko za preprečevanje neželenih vedenj.
Kaj pa, če smo že soočeni z določenimi neželenimi vedenji?
Kadar vedenjska težava že obstaja, moramo za njeno uspešno odpravljanje najprej prepoznati njen vzrok. Tako kot Runo ne laja na sosedovega Reksija zato, ker mu je ta antipatičen in ne uničuje vaših salonarjev, ker so iz mode, tudi ne vleče na povodcu, ker bi se zavedal kako grozno že zamujate na delo. Vzroki za pasje vedenjske težave so pogosto bistveno bolj preprosti kot si predstavljamo njihovi skrbniki – mi smo po navadi tisti, ki napletemo celo zgodbo in kopico človeških vzrokov zakaj pes počne to ali ono. Šele, ko prepoznamo vzrok, se lahko lotimo odpravljanja težave. Rešitev je enkrat enostavnejša, drugič težja in postopek dolgotrajnejši, a vselej velja eno: delo morate opraviti vi. Ne obstaja čarobni urok, ki bi vašega psa v trenutku spremenil v pasjega angelčka, prav tako pa psa ne more za vas prevzgojiti nekdo drug. Skrbniki si včasih predstavljajo, da bodo psa odpeljali k vedenjskemu strokovnjaku, ga tam pustili nekaj ur in nato prevzeli prenovljeno različico svojega kosmatinca. Runo 2.0. Te sanje kar opustite! Dejstvo je, da vam lahko strokovnjak ponudi neke rešitve, predstavi metode in svetuje glede vašega ravnanja, vzgojo psa pa morate opraviti sami, saj želite, da pes posluša vas in da zaupa vam – to pa dosežete ravno skozi skupno delo in veliko vloženega truda. Instant rešitve pač ni, se pa pri psu vsak vloženi trud močno obrestuje. Takoj, ko boste spremenili svoj odnos in svoje ravnanje, boste lahko že začeli opažati spremembe – sprva morda neznatne, a dovolj opazne, da vas bodo motivirale za nadaljnje delo s psom. Končni rezultat? Pes, kakršnega ste si vedno želeli in to po vaši zaslugi. Na to pa ste lahko resnično ponosni!
[/members_only]Maja Kalaš
Objavljeno v enaindvajseti številki revije Kužek
