Se spomnite našega vrtnarja iz januarske kolumne? Tistega, ki mu je ob srečanju s kraševko srce še dolge minute bilo hitreje? Pogumen dečko se je z veseljem odzval povabilu našega soseda, da mu pomaga pri krajšanju drevesnih krošenj. V žep je za vsak slučaj spravil – priboljške! Da sem komaj zadrževala navdušeno cviljenje, si lahko mislite. Kakšno čudovito razmišljanje! Malo manj čudovito pa je ravnanje našega pradedka, ki kljub večkratnim prošnjam, moledovanju, zahtevam in prepovedim še vedno »skrivaj« hrani Jeno s priboljškom.
Vsako jutro, okoli 8. zjutraj, ji prinese nezdrav posladek, počaka, da od navdušenja cvili in skače po ograji, nato pa jo nagradi. Vzorec nagrajevanja neustreznega obnašanja je grozen, a nagrajen ravno dovolj pogosto, da je dobro utrjen. Prav nič ne pomaga, ko pridem domov in jo premerim s strogim pogledom ter čakam, da se umiri – pri čemer se mi pogosto mudi, ko pa to isto vedenje navadno prinaša nagrado. Jeza ni koristna, ne na dedka, ne na kužka, kar je za vročekrvnega ovna dobra šola – stvari se je treba lotiti počasi, s hladno glavo in toplim srcem. Kot pri celotni vzgoji psa. Dosledno, pravično, nagrajevati dobro, spregledati slabo. Tako kinologi »rastemo«, ne le kot pesjanarji, temveč tudi kot ljudje. Srečni psi so le stranski rezultat. In za Jeno si upam trditi, da je srečen pes. Povezana je s svojim krdelom, čeprav je med zimo svojo vez nekoliko ohladila in se iz vroče dnevne sobe, ne le zaradi temperature, temveč tudi zaradi intenzivnega dogajanja, preselila na hladnejši, bolj miren hodnik. Preskok med dvijo zverino, ki začne ob mraku glasno braniti svoj teritorij pred vsiljivci – mačkami, vaškimi psi in kdo ve, kom še, ko vstopi v hišo in vidi svojo posteljo, je neverjeten. Udobno se namesti in že spi, čeprav je še minuto prej divje lajala. Predrami jo le še odpiranje vrat, če bo morda prineslo kakšno dobroto v njeno skledo.
[members_only]
Kar zadeva umazanijo, je vzdrževanje čistoče precej lažje, odkar pes spi na hodniku, a tudi predsoba je čez noč polna dlak in misija nemogoče je oditi od doma brez uporabe valjčka. Jena ob menjavi dlake potrebuje izdatno krtačenje, kar zna biti izziv. Kot mladič je rada grizla glavnik, zato sem ji za alternativo ponudila igračo, s katero se po navadi vlečeva. Rezultat? Ko zagleda glavnik, od navdušenja težko mirno stoji. Nekaj minut še pogojno zdrži, nato poišče tisoč in en način, kako me zvabiti v igro.
Ta njena strast do življenja mi je sicer ljuba in domača, a včasih bi si vendarle želela, da bi v sebi našla za odtenek več miru. Pred sprehodom se, na primer, energično smuka okoli nas, njene oči žarijo od sreče in pričakovanja, jaz pa moram zbrano preveriti še toliko stvari – ali je malček oblečen, so v žepu priboljški in vrečka za kakce, kje je ključ. Napetost se stopnjuje v vseh, Jena že polglasno cvili, šiba gor in dol po stopnicah (pri čemer upam, da ne bo podrla malčka), in preden sploh prestopimo dvorišče, moje srce že bije hitreje. Vem, kaj bi bilo pametno narediti – psičko naklikati, da se usede na svoj prostor in mirno počaka. A v današnjem tempu si včasih preprosto ne vzamem dovolj časa in energije, temveč se raje podvizam in priprave precej skrajšam. Kar problema ne reši, a tudi z njim prav srečno sobivamo. Opažam, da je tudi drugje podobno. In v resnici mi je toplo pri srcu, ko na sprehodu opazujem pesjanarje, ki se strpno ustavijo, da njihov kužek prebere »časopis«, ko preprosto prečkajo cesto, ker njihov kosmatinec kaže zobe psu, ki prihaja nasproti, ko se sproščeno nasmejijo, kadar jih pes povleče za mačko.
Res je, naši kužki niso popolni. Kakšen klasičen inštuktor bi že rekel: »Ne sme.« A te drobne male porednosti polepšajo naš vsakdan. Četudi pri tem kdaj povzročijo kakšen siv las.
[/members_only]
Jana Puhar
Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek
