Da je s kužkom pametno obiskati pasjo šolo, se nekateri lastniki strinjajo že od prvega dne, ko pride majhna kepica v hišo. Drugi počakajo, da ljubkost mladička ne odtehta več skritih copat, strganih hlač in umazanih tačk na novi jakni ljubega obiskovalca. Spet tretjim zazvoni alarm, ko »prijazen« kosmatinec napade sosedovega Fifija, neustavljivo preganja divjad ali mačke ter morda celo pokaže zobe lastniku, ki med hranjenjem stopi preblizu k posodi z briketi.
Pestra izbira programov
Če je včasih veljalo, da mora biti kužek za prvi obisk pri inštruktorju star vsaj eno leto, danes vemo, da temu ni tako. Nekatera kinološka društva ponujajo programe že za dvomesečne mladičke. Pasje igralne urice se v večjih mestih odvijajo skozi vse leto, a so bolj kot učenju povelj namenjena socializaciji, druženju in »vzgoji« vodnika. Drugje začnejo kar z malo šolo, ki je prav tako namenjena mladim kužkom, nekje do prvega leta starosti, in vodnikom, ki bi želeli osvojiti temeljna znanja o ravnanju s psom. V večini malih šol danes praviloma delajo izključno na pozitivni motivaciji, čeprav se še vedno najdejo društva, kjer že nekajmesečnim mladičem nadenejo zatezne ovratnice. Žal je njihova uporaba v »osnovni« šoli še 
pogostejša, še posebej pri vodnikih, ki se v šolanje vključijo kasneje in pri učenju psa niso preveč spretni. Nekaterim lastnikom se takšno učenje upira, ponavljanje enakih vaj dvakrat tedensko na poligonu pa se jim zdi dolgočasno, zato se odločijo za zabavnejše discipline, na primer rally obedience, agility, tečaj trikcev oziroma cirkuška šola, dog frisbee in še bi lahko naštevali. Drugi vodniki iščejo specifično znanje in se udeležijo na primer male šole razstavljanja, spet tretji želijo biti družbeno koristni in se vpišejo v tečaj za pse reševalce ali s kužkom pridobijo certifikat za terapevtskega psa. Ker nekatere pasme za pridobitev vzrejnega dovoljenja potrebujejo posebne izpite, so tu še tečaji poslušnosti po programu IPO, tečaji za psa sledarja, tečaji za lovske pse in drugi. Možnosti je zares veliko!
Kako izbrati dobro šolo
Odločitev, da gresta s kužkom v pasjo šolo, je odlična! Zdaj razmislite, kaj bi želeli s psom početi oziroma kaj je vajin cilj šolanja. Če želite, da bi se dobro znašla v urbanem okolju, da na sprehodu ne bi vlekel ali preganjal kolesarjev, je mala šola ali nadaljevalni tečaj na primer dobra izbira. Če bi želeli svoje obiskovalce navdušiti s triki, se vpišita na tak tečaj – na njem se boste vseeno naučili osnove, kot so sedi, prostor, sem in poleg. Nato preverite ponudbo v svoji okolici. Število ur, cena, potrebno predznanje, opremljenost poligona (ograjenost, ovire in pripomočki, parking, osvetljava, voda) in ne nazadnje tudi bližina so precej pomembni dejavniki. A še pomembneje je, da se boste v šoli dobro počutili in na poligon odhajali z veseljem. Zato pojdite na dan odprtih vrat, februarja in marca jih organizirajo številne šole, nekatere kar združene z vpisom, pogovorite se z inštruktorjem in (nekadnjimi) tečajniki, opazujte jih pri delu.
[members_only]
Klasične metode šolanja ali pozitivna motivacija?
Starejši kinologi, ki zagovarjajo klasične metode šolanja, verjamejo, da pes mora delati in brezpogojno ubogati vodnika. Šolanje temelji na (pri)sili oziroma korekciji, čeprav navadno tečajnike vzpodbujajo tudi k uporabi pohvale in priboljškov. Tovrstne šole boste prepoznali po uporabi zatezne ovratnice, hitro sliko pa si boste ustvarili tudi ob ogledu treninga: pes bo s hitrim potegom povodca »popravljen«, za uspešno izvedeno vajo pa občasno nagrajen. Razmerje med »popravki« oziroma kaznijo ter nagrado naj bi bilo 20:80 v prid nagradi, a je pogosto opaziti ravno nasprotno. Mlajše generacije kinologov prisegajo na šolanje s pozitivno motivacijo: pes je za uspešno izvedene vaje nagrajen, »napake« se spregledajo. Pes dela, ker želi. Želja po sodelovanju z vodnikom je tako velika, da se sčasoma zelo zmanjša tudi količina nagrad ali se priboljški občasno kar opustijo. Strah, da bo potrebno na vse sprehode do konca življenja hoditi s piškoti v žepu, je zato popolnoma odveč. Pohvalo ima vodnik vedno s seboj, dober odnos, ki temelji na spoštovanju in zaupanju, pa bo jamstvo za popolno simbiozo vodnika in psa. Ob opazovanju dela na poligonu boste pri šolanju, ki temelji na pozitivni motivaciji, opazili nasmejane vodnike in zadovoljne, živahne pse, pri klasičnih metodah šolanja pa bo na obrazih vodnikov pogosto resen izraz ali celo slaba volja in jeza, pes bo očitno prestrašen, podrejen ali uporen. Kam si želite? Pomembno vprašanje ob prvem obisku nove pasje šole je torej: ali pri vas uporabljate zatezne ovratnice? Nato vprašajte še sebe: ali se želim v šoli zabavati ali se eno uro na teden jeziti na psa in »popravljati« napake s potegi, z brcami in drugimi pripomočki?
Rezultati šolanja
Pogosto se za pasjo šolo odločimo ljudje, da bi psa naučili, kaj pričakujemo od njega, vendar je namen pasje šole malce drugačen: v prvi vrsti se nauči vodnika, kako učiti psa, kako ga voditi, usmerjati, motivirati. Pri tem rezultati ne bodo izostali, čeprav je res, da bodo pri nekom prišli prej, pri drugem pa malenkost kasneje. Preizkus znanja, ki ga navadno organizirajo šole ob koncu tečaja, je zgolj formalnost in je logična posledica treninga. Cilj ostaja bistven: vodljiv pes, ki v vseh situacijah zanesljivo sodeluje z vodnikom. Potrdilo o opravljenem izpitu je le pika na i, ki pove več o sposobnosti vodnika kot o »pameti« ali učljivosti psa.
Obvezna oprema
Kužek, ovratnica, povodec, poln žep priboljškov, igrača in vrečke za iztrebke so obvezna oprema. Ponekod je na poligonu dobrodošla uporaba lastne posode z vodo, drugod tekoče vode morda sploh nimajo. Vodnik potrebuje še nepremočljivo obutev – treningi potekajo tudi v dežju, predvsem pa hladno glavo in toplo srce. Veliko strpnosti in potrpljenja, osredotočenosti na pozitiven napredek in spoštovanje do psa naj bodo obvezna popotnica na vsako uro na poligonu!
Cena, doplačila, ugodnosti za člane
Cene tečajev se gibljejo okoli 100 evrov za malo šolo in nekaj deset evrov več za nadaljevalno šolanje, odvisno od kraja in ponudnika, pa tudi od števila ur in pestrosti programa. Objavljene cene večinoma veljajo le za člane kinološkega društva, kar po eni strani pomeni doplačilo za članarino, ki navadno znaša med 20 in 30 evri, po drugi pa prihranek pri ceni tečajev – za nečlane so te višje, od nekaj deset evrov do dvakratnika cene. Članstvo hkrati prinaša številne ugodnosti, od brezplačnih predavanj, do popustov pri veterinarjih ali v trgovinah z opremo za male živali, ponekod tudi društvena srečanja in svetovanje. Nekatere pasje šole ponujajo brezplačne tečaje za kužke, posvojene iz zavetišč, druge popust za brezposelne osebe, dijake, študente in upokojence ali zveste člane. Krajši programi, kot so mala šola razstavljanja, so cenejši in stanejo nekaj deset evrov, v nekaterih društvih so za člane celo brezplačni. Izpiti in tekmovanja se doplačajo posebej. Čeprav cena ni nepomemben dejavnik, naj ne bo ključen – pomembno je, da s kužkom najdeta šolo, ki vama je všeč, v kateri se bosta zabavala in kjer se vama bodo kinologi posvetili tudi individualno.
Mnenje inštruktorice pasje šole (na malo)
Malo šolo v KD Maribor jemljemo zelo resno! Več pozornosti kot zgolj učenju klasičnih vaj, kot so sedi, prostor, hoja s popuščenim povodcem, namenimo pripravi vodnika in kužka na prijetno življenje v dvoje. Tako se psi že zgodaj srečajo s številnimi preizkušnjami, ki jih bodo kasneje čakale v urbanem okolju: različni ljudje, od takšnih s klobuki, do tistih z dežniki, seznanijo se z avtomobili, s kolesarji, se pogumno sprehodijo po nevsakdanjih podlagah, kot so pločevina in les, premagujejo ovire, brez strahu hodijo pod slapom iz visečih ropotajočih pločevink, igramo se vaje pozornosti ob motnjah z žogo, kosmatince pa naučimo tudi, da se s tal ne pobira, niti slastnih priboljškov ne. Kar velik zalogaj za 26 ur, kajne? Dolgčas nam zagotovo ni! Učenje temelji izključno na pozitivni motivaciji, nad rezultati smo navdušeni. Olga Muhič, predsednica KD Maribor
Mnenje ponosnega lastnika in tečajnika pasje šole (na malo)
Frida je bila uresničitev moje želje iz otroštva. Pes z veliko energije, volje do dela ter velike sposobnosti učenja, ki potrebuje predanega lastnika. Ravno zato sva se že pri štirih mesecih vpisala v malo šolo pri Kinološkem društvu reševalnih psov v Celju. V šali pravim, da je agility za tekmovalna dekleta, na balkonu pa imam prostora zgolj za eno ovco, ki bi jo Frida lahko pasla, zato sva se midva odločila za drugačno obliko dela in vzporedno pristopila med pripravnike vodnikov reševalnih psov KDRP. Mala šola nama ni delala preglavic, saj sva s klikerjem in priboljški hitro osvojila osnove poslušnosti, višek energije pa preusmerila v trening trikcev. Pozitivno motivacijo sva uporabljala tudi za odpravljanje njenih muh: »pašnja« tekačev, kolesarjev in avtomobilov je bila na sprehodu Fridino najljubše opravilo, ki je hitro postalo nadležno, nič kaj zabavno pa ni bilo tudi srečanje z drugimi psi, ki se je po pravilu končalo z zavozlanimi povodci, ko je Frida v pašnem nagonu tekala naokrog. Danes se brezskrbno sprehajava naokoli in prijazni kužki so njeni najboljši prijatelji, še posebej, če jo lovijo. Njeno željo do dela sva usmerila v trening iskanja pogrešanih oseb iz ruševin, izpod plazov in v naravi. Njena vztrajnost pri iskanju je ob najdbi markerja vedno nagrajena z veliko igre in slastno konzervo, tako da ji je ta »igra« zelo všeč in vsakič ko se doma pripravljava za trening, me nestrpno priganja. Tudi pri treningu poslušnosti sva pridno natrenirala pozornost, na ovirah se počuti že domače, krotiva pa še njeno neučakanost. Ne dvomim, da bova po veliko ponovitvah, posebnih klobasah in strganih igračah do poletja pripravljena za najin prvi reševalski izpit, ki bo začetek prostovoljnega humanitarnega udejstvovanja, nadgrajevanja znanja in »službe«, ki traja skoraj vse pasje življenje. Marsikdo mi reče, da ima Frida več igrač in opreme, kot bi jo imel malček njenih let, vendar mi ni žal niti evra, ki sem ga zapravil za njo, saj mi več kot vrne s predanostjo, z mahanjem z repom in norčijami.
[/members_only]
Klemen Košir, KDRP Celje
Jana Puhar
Objavljeno v deveti številki revije Kužek
