Na morje! Seznam pasje prtljage: potni list, brisača, igrače, glavnik, posode, hrana, priboljški, povodec, vrečke. Velik nahrbtnik je pokal po šivih! Jeno je razganjalo od navdušenja. Ko smo končno prispeli na cilj, je bilo veselje ob vseh kosmatincih v mestu še večje. Kmečki pes na vasi sreča le kakšnega prijatelja tu in tam, v Izoli pa so se skrivali za vsakim vogalom. Pasja nebesa! A celo ta prinašajo izzive in naš tokratni preizkus so postali strici – veliki, hitri, strašni. Z vrečkami ali orodjem v rokah, ki so drveli mimo in punce niso niti povohali, kaj šele
počohali. Pa je namesto božanja odkrila svojo zabavo – bevskanje. Takrat enajstmesečni mladič je po videzu odraslega psa že zbujal strah, in prisežem, da je Jeno odskakovanje prestrašenih mimoidočih kar malo zabavalo. Celo mene so prvi poskusi čuvanja otroškega vozička nasmejali, a sem kmalu ugotovila, da to zna biti težava, zato sem hitro nabavila doma pozabljeni kliker in začela nagrajevati mirnost. A ta je že naslednji dan potrkala na vrata kar sama – tik pred odhodom na morje sta kraševko namreč napadla dva velika klopa, ki sta zaradi ampul sicer takoj odpadla, a punco je vseeno srbelo in je mesto vboda lizala in lizala ter si prilizala pravo rano. Veterinar, injekcije, antibiotiki in tisti velik, grozen ovratnik. Dopust v Sloveniji (zavedni državljani s slovensko avtohtono pasmo vendar letujemo na domači obali) se je tudi v tem primeru izkazal kot velik plus – ob prvi rani smo takoj stekli k pasjemu zdravniku brez strahu pred nerazumevanjem jezika in astronomskim računom. Druga polovica dopusta je bila tako v znamenju nerodnega manevriranja z ovratnikom, a kot da to ne bi bilo dovolj, je ta kos plastike postal največja zanimivost za našega dojenčka, ki bi se najraje na svetu igral z novim satelitom. Dolgih deset dni psa z anteno se je končalo prav spektakularno filmsko: med tekom po stopnicah proti meni je še zadnjič trčila ob oviro, ovratnik se je razletel in glava je bila spet svobodna. [members_only] Katera je bila dogodka bolj vesela, težko rečem, a sama trdo stiskam pesti, da ga ne bo potrebno nositi nikoli več. In zraven dodajam še željo, da bo Jena z nami še dolgo, zelo dolgo. Kajti ob prvem rojstnem dnevu smo si doma po napornem letu vsi olajšano oddahnili, da je najhujše obdobje zdaj za nami. Nobenih pogrizenih rok in strganih hlač ni več, na vsak odpoklic priteče s svetlobno hitrostjo, prepovedi dosledno upošteva in veliki grozni strici so postali le še ena priložnost za zaslužen priboljšek. Zdaj si sicer domišljamo, da bi ob izgubi naše kosmatinke ostali brez pasjega prijatelja kar za vedno, a mislim, da bi si ob praznem stanovanju kmalu premislili. Neverjetno, kako zelo je še nedolgo nazaj majhna kepica obogatila naše življenje! Toliko razlogov za praznovanje je prinesla: od prvega naučenega povelja, do prve pasje šole, skupnega dopusta, raziskovalnih 
podvigov, vse do prve ženitve in končno – prve svečke na tortici. Tako hitro in intenzivno so se porajala nova doživetja, da si človek ne zna več predstavljati, koliko čudovitih dogodkov bi zamudil brez pasjega prijatelja. In koliko človeških poznanstev smo sklenili ravno zaradi Jenuške. Ravno to nedeljo smo šli spet na spontane pasje igralne urice v mestni park in zame skoraj ni večjega veselja kot opazovati razigrane štirinožce med igro. To v pasji šoli sicer odsvetujejo, a vsak lastnik ima kakšno majhno porednost, ki jo počne s svojim kužkom in je proti priporočilom klasičnih kinoloških načel. Sošolec s svojim štirinožcem brez težav deli posteljo, drugi mu z veseljem odstopi svoj sendvič, jaz pa Jeni pustim posodico z briketi dostopno kar ves dan. Ko sem svoj »zločin« zadnjič le priznala našemu inštruktorju, je bil zelo presenečen, še toliko bolj, ker punca z veseljem dela za hrano. Zato sem bila čisto šokirana nad idejo kolegice, da bo dva dni pred zaključnim izpitom pustila psa kar lačnega, da bo potem bolj motiviran za sodelovanje. Lepo prosim, zaradi takšne malenkosti, kot je izpit, moj pes že ne bo stradal! In zaradi podobnih, ne ravno življenjsko pomembnih reči, kot so vaje poslušnosti na poligonu, moja punca ne bo poslušala prepovedi ali doživljala podlih presenečenj v obliki Cezarjevih brc ali haltijev ali kar je še predpotopnih tehnik šolanja, vključno z zatezno ovratnico. Včasih se zato s treninga vračam zares žalostna – vsi ti zastareli »vzgojni prijemi« so med ljudmi še vedno priljubljeni in kar ne morem verjeti, da kdo tako ravna s svojim prijateljem. In to v 21. stoletju, ko na spletu samo vtipkaš »clicker training« in najdeš toliko simpatičnih posnetkov, kaj vse lahko naučiš kužka z malo dobre volje in s slastnimi priboljški. No, po navadi pridem iz pasje šole z največjim nasmehom na obrazu – moj kraško z napako, ki se ji reče pridnost, je najboljši recept za srečo. Celo v času prve gonitve ni poslušnost prav nič trpela in tudi s snubci nismo
imeli posebnih težav – večina vaških ženinov je varno zaprta v pesjaku, nekateri so celo kastrirani, obiskovalca smo imeli tako samo enega in še njega le dva dni. Če bi bile vse ženitve takšne, potem si v življenju ne želim nič drugega kot psičko! Prav, priznam, čez kakšno leto še cel kup mladičkov, a kaj, ko že zdaj vem, da bom hotela kar vse obdržati. Razkopan vrt, umazana oblačila, skriti čevlji in pogrizene roke imajo svoj čar. Narava je res premeteno naredila svoje mladičke tako ljubke, da se jim še ob največjih porednostih samo od srca nasmejimo.
Jana Puhar
Objavljeno v šesti številki revije Kužek
