Bolezni srca pri psih

Bolezni srca so pri psih relativno pogost vzrok za obisk pri veterinarju. Pojavijo se lahko v vseh starostnih obdobjih, vendar so pogostejše pri starejših živalih. Najpogostejše težave, ki jih opazi lastnik, so naporno in hitro dihanje, kašelj, prekomerna utrujenost, oslabelost, slabši apetit, izguba mišične mase, povečan trebuh. Tovrstni, navzven opazni bolezenski znaki pa se večinoma pojavijo šele takrat, ko je bolezen srca že precej napredovala in je prešla v končno, tako imenovano dekompenzacijsko fazo. Ker je terapija v tej fazi bolezni pogosto manj uspešna, je pomembno zgodnje odkrivanje bolezni srca. Zaradi tega so priporočljivi preventivni pregledi pri rizičnih skupinah psov, kot so mladički (odkrivanje prirojenih srčnih anomalij), starejši psi (veliki psi po osmem letu, majhni po desetem letu) ter psi določenih pasem (kavalir king charles španjel, koder, airedale terier, doberman, bokser, nemška doga, irski volčji hrt …). Kadar veterinar pri tem posumi na bolezen srca, je potreben celosten pregled kardiovaskularnega sistema, ki ga opravi veterinar – kardiolog. Ta večinoma obsega klinični pregled, ultrazvok srca, EKG in ob sumu na dekompenzacijo rentgen pljuč. To nam omogoči postavitev natančne diagnoze, ki je ključnega pomena za uspešnost terapije in dolgoročno prognozo.

Prirojene bolezni srca

Sum na prirojeno bolezen srca najpogosteje postavi veterinar med rutinskim pregledom mladičkov ob cepljenju. V primeru slišnega srčnega šuma je potreben pregled pri specialistu veterinarske kardiologije. Zgodnje odkrivanje prirojenih bolezni je pomembno tako za pravočasno zdravljenje živali kot tudi za primerno izbiro novega doma. Take živali niso primerne za nadaljnjo vzrejo zaradi nevarnosti dednega prenosa bolezni na potomce. Bodoči skrbnik mora biti natančno obveščen o tem, koliko fizičnih obremenitev bo pes v življenju prenesel in ali bo okvara vplivala na pričakovano življenjsko dobo. Veliko mladičkov, ki pridejo na svet s prirojeno srčno okvaro, ima ob primerni negi in terapiji pred seboj enako dolgo in srečno pasje življenje kot njihovi zdravi vrstniki.

Perzistentni ductus arteriosus (PDA)

Pred rojstvom sta glavni žili za telesni (aorta) in pljučni krvotok (pulmonalna arterija) med seboj povezani, med njima pa se pretaka kri. Ta povezava se nato že nekaj dni po rojstvu spontano zapre. Če do tega ne pride, govorimo o PDA. Posledično pride do razširitve leve strani srca (atrija in ventrikla) in povečanega pretoka krvi skozi pljuča. Ob pravočasnem kirurškem zdravljenju je prognoza pri tej okvari zelo dobra in pes ima normalno življenje, v nasprotnem primeru pa najpogosteje pride do popuščanja srca z zastajanjem tekočine v pljučih ali pljučne hipertenzije. V tej fazi bolezni je uspeh zdravljenja veliko slabši in žival pogosto pogine.

Pulmonalna stenoza

Desna polovica srca poganja kri skozi pljuča. Na prehodu med desnim ventriklom in pljučno arterijo se nahaja pulmonalna zaklopka, ki deluje kot enosmerni ventil. Med srčno kontrakcijo (sistolo) omogoča nemoten tok krvi iz srca v pljuča, med srčno relaksacijo (diastola) pa prepreči odtekanje krvi iz pljuč nazaj v desno stran srca. Kadar je ta zaklopka nepravilno razvita in zožena, govorimo o pulmonalni stenozi. Klinična slika je odvisna od stopnje zožitve – močnejša ko je stenoza, bolj naporno je delo srca. Pri blagi ali zmerni zožitvi običajno ni večjih težav. Živali s hudo pulmonalno stenozo pa se hitro utrudijo, po obremenitvi sopejo, lahko izgubijo zavest (tako imenovana sinkopa); s časom pride do popuščanja desne strani srca z nabiranjem tekočine v trebušni votlini in stopnjevanja težav. Ob zgodnjem odkritju pulmonalne stenoze je prognoza ob ustrezni terapiji večinoma zelo dobra; v primeru hude oblike stenoze pa je potrebna balonska dilatacija pulmonalne zaklopke, ki v večini primerov precej omili stopnjo zožitve zaklopke in živali omogoči normalno življenje.

Subaortna stenoza (SAS)

Podobno kot pri pulmonalni stenozi se lahko pojavi zožitev tudi na izhodu iz leve strani srca. V tem primeru stenoza navadno ne zajame zaklopke, temveč se pojavi kot vezivno-mišični obroč pred njo. Tudi pri tej okvari so posledice in prognoza odvisne od stopnje zožitve; resno prizadete so le živali s hudo obliko stenoze. Klinični znaki so podobni kot pri pulmonalni stenozi, najpogostejši vzrok pogina pa je nenadna srčna smrt, do katere pogosto pride v prvih letih življenja. Možnosti zdravljenja pri subaortni stenozi so žal omejene na podporno terapijo. Balonska dilatacija ne pride v poštev zaradi tipa zožitve (vezivno tkivo in mišica), ki je ni možno trajno raztegniti.

Pridobljene bolezni srca

Sem spadajo bolezni, ki pri živali niso prisotne od rojstva, temveč se pojavijo v kasnejših življenjskih obdobjih. Vzroki za nastanek teh so zelo raznoliki in velikokrat pravega vzroka ne poznamo; ker pa se nekatere od teh pogosteje pojavljajo pri določenih skupinah (pasmah) psov, se tudi zanje domneva, da imajo deloma genetsko ozadje.

Mitralna endokardioza

Na prehodu iz levega atrija v levi ventrikel se nahaja mitralna zaklopka, katere naloga je neoviran prehod krvi iz atrija v ventrikel ob srčni relaksaciji in preprečevanje povratnega toka krvi iz ventrikla nazaj v atrij med srčno kontrakcijo. Pri mitralni endokardiozi pa pride do degenerativnih sprememb na zaklopki, ki izgublja svojo funkcijo enosmernega ventila med atrijem in ventriklom ter omogoči vračanje krvi v atrij. Bolezen se najpogosteje pojavlja pri starejših psih manjših pasem (in mešančkih manjše rasti), manj pogosto pa pri srednje velikih in velikih pasmah; najbolj podvrženi zanjo pa so kavalir king charles španjeli, pri katerih se lahko pojavi tudi pri nižji starosti. Za potek bolezni je značilna več let trajajoča latentna faza, v kateri živali navzven ne kažejo nobenih bolezenskih znakov. V končni fazi bolezni pa pride do dekompenzacije srca z zastajanjem tekočine v pljučih s tipičnimi znaki kašlja in težkega dihanja. Bolezen ni ozdravljiva; ob primerni terapiji pa lahko bolezenske znake zelo omilimo in precej podaljšamo življenje.

Dilatativna kardiomiopatija in sekundarne kardiomiopatije

Pri tej okvari srca gre za primarno izgubo moči srčne mišice. Najpogosteje so prizadete večje pasme, od manjših pa nekateri španjeli. Za bolezen je značilna dolga, večinoma več let trajajoča latentna faza, v kateri je možno bolezen odkriti le z natančnim kardiološkim pregledom. V končnem stadiju bolezni pa pride tudi do dekompenzacije z zastajanjem tekočine v pljučih in trebušni votlini, motnjami srčnega ritma, izgubo telesne teže in mišične mase. Žival pri tem težko diha, se hitro utrudi, lahko občasno izgubi zavest; nekateri psi pa brez predhodnih bolezenskih znakov nenadoma poginejo. Pravočasno prepoznavanje bolezni je pomembno tako z vidika zdravljenja kakor tudi zaradi izločitve prizadetih živali iz vzreje. V večini primerov se z ustreznim zdravljenjem precej podaljša dolžina in kakovost življenja prizadetih psov; nekateri tipi kardiomiopatije pa so celo ozdravljivi.

Omenjene bolezni so le ene od tistih, s katerimi se srečujemo veterinarski kardiologi; seveda pa je srčnih obolenj še veliko več. Za uspešnost zdravljenja je največjega pomena natančna diagnoza.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Asja Kranjc, dr. vet. med., kardiolog 

 

Objavljeno v šesti številki revije Kužek