Evtanazija

Beseda, ki težko obstoji v zraku in še težje obleži na duši. Tista, ki jo najtežje slišimo in sprejemamo v zvezi z našimi hišnimi ljubljenci. Beseda evtanazija izhaja iz grščine in pomeni »dobra smrt«.

Za evtanazijo se veterinarji odločamo iz etičnih razlogov in je postopek neboleče usmrtitve živali, ki ga izvedemo s soglasjem lastnika. Zanjo se odločamo, če je žival neozdravljivo bolna in ji bolezen povzroča trpljenje, ali pa zaradi starosti, ko začnejo odpovedovati vitalne življenjske funkcije. Veterinarji ne evtanaziramo mladičev, zdravih in mladih živali, razen v primeru, ko so živali nevarne za okolico in evtanazijo odredi inšpektor.

Večina nas ne želi razmišljati o izgubi živali, vendar je to nekaj, kar nas slej ko prej doleti. Naš ljubljenček je bil pomemben del našega življenja in z nami lepo število let, tako da je slovo za vsakega težko in boleče. Še posebej velikokrat se pojavi vprašanje, kdaj je pravi trenutek, da ne bi žival predolgo trpela, pa tudi skrb, da se za evtanazijo ne bi prehitro odločili. Lastniki se tudi težko odločajo ali bi bili ob tem prisotni ali ne, vendar pa je za žival zagotovo pomirjujoče, če je lastnik zraven nje, saj tako zmanjša njen strah. Zagotovo si naš ljubljenček, ki je bil z nami toliko let, tudi zasluži, da smo ob slovesu zraven.

Kako poteka evtanazija?

Pravilno opravljen postopek je popolnoma neboleča in humana usmrtitev živali. Pred evtanazijo pes ali mačka dobita pomirjevalo, tako da žival zaspi, ves nadaljnji postopek pa je nezaveden in neboleč. Za vedno pa zaspijo v manj kot minuti, edina bolečina je prvi vbod z iglo, ko se pomirjevalo aplicira.

Za neškodljivo odstranitev trupla je dolžna poskrbeti veterinarska organizacija, v kateri je bila evtanazija opravljena. Pri nas je za odstranjevanje trupel pristojna veterinarsko-higienska služba, ki zagotavlja odvoz in predelavo v neškodljivo živalsko moko.

Evtanazija ni dostojno slovo, nihče o tem ne želi razmišljati, prav tako se o tem ne govori. Sicer je vsem nam, ljubiteljem malih živali znano in jasno, da bodo naši ljubljenčki po vsej verjetnosti pred nami zapustili ta svet. Ko nas zapustijo ali, recimo, za večno zaprejo svoje zveste oči, se veliko lastnikov sooči z močno bolečino in globokim žalovanjem. Na pomoč ob tem trenutku nihče ne priskoči, kajti pravih besed za to ni.

Ravno zaradi tega naj bi predhodno razmišljali o tem, še posebej, ko je žival že »presegla« določeno starost ali v primeru neozdravljive bolezni.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Iris Selan, dr. vet. med.

Objavljeno v šesti številki revije Kužek