Prebava pri kužkih je pogosto obravnavana tema pogovorov med lastniki psov. Vprašanja o pravilni prebavi sodijo med najpogostejša vprašanja lastnikov kužkov veterinarju. Zaprtje oziroma oteženo izločanje blata je problematika, katere težavnosti se lastniki kužkov v večini ne zavedajo povsem, saj se pogosto nanjo zelo pozno odzovejo, ali pa preprosto spregledajo prve znake zaprtja, ki jim jih nakazuje njihov kosmatinček.
Normalna in zdrava prebava kužkov zahteva redno vsakodnevno iztrebljanje blata.
O zaprtju govorimo, kadar žival ne gre na blato dva dni ali več ter kljub napenjanju in zavzemanju položaja za iztrebljanje ne more na blato ali ga iztreblja samo majhne količine. Vzrokov, ki privedejo do omenjene simptomatike, je več. Na samem začetku bi rad poudaril, da kakršnokoli pomanjkanje sveže pitne vode lahko vodi v zaprtje živali, saj se vsebina v prebavnem traktu zaradi premalo zaužite tekočine zgosti in izsuši. Čeprav je skoraj neverjetno in nemogoče, vendar iz lastnih izkušenj lahko potrdim, da se na žalost še najdejo takšni lastniki kužkov, ki jim je popolnoma vseeno, ali ima njihov pes na voljo svežo pitno vodo. Pogosto kužki zaužijejo predmete, kot so na primer otroške igrače, dude, tudi kamenje, ki potem privedejo do znakov neprehodnosti črevesja. Najpogostejši vzrok zaprtja pa je neustrezno prehranjevanje kužkov, predvsem uživanje kosti. Tudi sam sicer pogosto svetujem lastnikom kužkov, da svojemu ljubljenčku občasno privoščijo kost, in to veliko cevasto kost, da jo grizlja in si s tem krepi žvekalne mišice ter odstranjuje zobne obloge. Kužki imajo kosti izredno radi, kar meša se jim od veselja, ko jim jo ponudimo, še predvsem, če je na njej še nekaj mesa. Vendar moramo biti pri tem zelo previdni, saj kosti lahko dobijo največ enkrat tedensko. Kost po tem, ko jo kužek obgloda in se z njo poigra, odvzamemo in zavržemo. Težava je v tem, da lahko kosti izredno zapirajo ter pretirano uživanje teh, na primer nekajkrat tedensko, lahko privede do močnega zaprtja in nevarne neprehodnosti črevesja z vsemi drastičnimi posledicami. Poudaril bi, da so še posebej nevarne in popolnoma prepovedane kokošje in piščančje kosti, saj so le-te izredno krhke, lomljive. Kužki jih imajo zelo radi, hlastno in hitro jih jedo, slabo prežvečeni ostri in koničasti delčki kosti povzročijo, da se črevesna peristaltika upočasni ali pa popolnoma zaustavi. Znakov zaprtja ne moremo spregledati, saj nam kužek izrazito kaže svojo težavo s tem, da neprestano zavzema položaj za iztrebljanje. Težava je v tem, da se pogosto prepozno odzovemo nanje. Lastnik nenadoma opazi, da se njegov kužek pripravlja in zavzema položaj, kot da hoče na blato ter to kar ponavlja in ponavlja. Splošno stanje živali v tej fazi še ni prizadeto, apetit je več ali manj ohranjen, kužek se vmes med napadi pritiskanja na blato tudi umiri, crklja, zaspi, skratka, obnaša se več ali manj normalno. Stanje je lahko zelo neprijetno, zavajajoče in zaradi tega celo nevarno. Če se nismo prepričali, ali je kužek šel na potrebo ali ne, pustimo pa mu, da pridno jé, se njegovo črevo polni in polni ter tako lahko nastopijo velike težave. V črevesju kužka se formira pravi čep, sestavljen iz drobnih, slabo zgrizenih kosti, ki popolnoma zapre lumen črevesa in vsa črevesna peristaltika se zaustavi. Nastopi tako imenovan obstrukcijski ileus. Počutje živali se prične naglo spreminjati na slabše. Kužek si ne najde miru, pospešeno diha, žalosten je, odklanja hrano in tudi vodo, začenja tudi bruhati. Na mestu v črevesju, kjer se je formiral in ugnezdil čep, prihaja do propadanja (nekroze) črevesne sluznice, kasneje pa zelo hitro tudi do propada drugih globljih plasti črevesne stene. Če ni pravočasne ustrezne veterinarske pomoči, se črevo predre in vsebina črevesja se začne izlivati v trebušno votlino. Zelo hitro pride do vnetja potrebušnice, ki pa je življenjsko nevarno stanje z zastrupitvijo krvi, saj pride prek trebušne stene do vsrkavanja (absorpcije) fekalne vsebine v telo živali in le-ta zelo hitro umre, pogosto v močnih krčih in bolečinah.
Zelo pomembno je ukrepanje v prvi fazi zaprtja, ko smo opazili, da se žival napenja, vendar ne gre na blato. Takoj je potrebno prenehati s hranjenjem kužka, ga peljati na daljši sprehod in se prepričati, ali res ne more na blato. Kakršnokoli dajanje odvajalnih tablet za ljudi kužku je lahko zelo nevarno, saj delujejo precej drastično, kar lahko zaradi močnih krčev vodi v predrtje črevesa. [members_only] Kot naravno odvajalo je primerno polnomastno mleko, ki ga živali ponudimo v uživanje. Mleko pri zdravih živalih najpogosteje povzroči drisko in ga veterinarji odsvetujemo, vendar lahko ta odvajalni učinek koristno izrabimo pri zaprtem kužku. V lekarni za ljudi lahko kupimo prorektal sirup, ki se uporablja za ureditev zaprtja pri ljudeh in deluje odvajalno tudi pri živalih. Spada med tako imenovana mehka odvajala, saj ne povzroča močnih krčev črevesja. Če pri vsem omenjenem nismo uspešni in kužek ni šel na blato, vsekakor poiščemo pomoč veterinarja. V ambulanti bomo takšnega kužka najprej rentgensko slikali, da ugotovimo vzrok in stopnjo zaprtja. Če ugotovimo, da gre za čep v samem črevesju in stanje še ni prehudo, bomo kužka klistirali in tako poskusili odmašiti črevo. Za učinkovito klistiranje je pogosto potrebno uporabiti anestezijo živali, saj moramo z gumijasto sondo prodreti globoko v črevo in tam obilno aplicirati parafinsko olje. Slednje ima nalogo omehčati čep, ki je nastal v črevesju, in naoljiti črevo, da omenjen čep žival lažje izloči. Pogosto pa je potreben urgentni operativni poseg, pri katerem kirurško odstranimo čep iz črevesja in tako vzpostavimo prehodnost. V najhujših primerih, ko zaprtje traja že (pre)dolgo in je črevo že močno propadlo (nekroza črevesja), je potrebna resekcija črevesja, kar pomeni, da del propadlega črevesja izrežemo in zdrave dele ponovno spojimo. Operacija je težka, za pacienta pa zelo stresna in naporna ter tudi prognostično pogosto zelo nehvaležna zaradi zapletenega pooperativnega obdobja. Potrebno je zagotoviti skoraj popolno mirovanje živali zaradi celjenja črevesja, žival se hrani izključno z infuzijo, tudi piti ne sme vsaj dva dni po operaciji. Vsekakor moramo preprečiti kakršnokoli napenjanje in jasno je, da je poseg popolne resekcije črevesja primeren samo za res socializirane kužke, ki sodelujejo pri zdravljenju v pooperativnem obdobju. Za lastnike kužkov je lahko zavajajoč trenutek pri presoji ali gre za zaprtje ali ne. Čeprav gre za zaprtje in celo za popolno zaporo črevesja, lahko kužku med napenjanjem priteče iz analne odprtine kar nekaj tekoče vsebine in tako lastnik pogosto zmotno misli, da ima kužek drisko. Zaradi napenjanja in s tako anamnezo tudi pride k veterinarju. Tudi manj izkušen veterinar lahko v naglici nasede anamnezi lastnika, da ima kužek drisko, se ne prepriča o resničnih vzrokih težav in tako lahko močno zaprt kužek dobi zdravila proti driski, kar je v tem stanju hudo narobe. Tako se zaprtje še poslabša in stopnjuje. Vedno je potrebno stanje temeljito preučiti, uporabiti rentgenski aparat ali ultrazvok za pridobitev diagnoze in ustrezno ukrepati. Vzroki za zaprtje so pogosto lahko tudi zunaj črevesja, v trebušni votlini v obliki raznih tumorjev, ki pritiskajo na črevo in preprečujejo normalno peristaltiko, prav tako je povečana prostata pri samcih pogost vzrok zaprtja. Zelo »banalen vzrok«, predvsem v poletnih vročih dneh, je tudi pomanjkanje sveže pitne vode in briketirana hrana. Kužki, ki se hranijo pretežno z briketi, morajo vedno imeti svežo vodo za pitje, sicer je velika nevarnost zaprtja.
Zaprtje je nevarno in pomoči potrebno bolezensko stanje, ki lahko privede tudi do smrti našega ljubljenčka. Še posebej je nevarno za ostarele pse. Pri prej omenjenih simptomih svetujem, da čim prej obiščete veterinarja, ki bo ugotovil, ali gre res za zaprtje in tudi vašemu kužku pravočasno ustrezno pomagal. Kirurško reševanje zaprtja je zahtevna pot tako za kirurga kot pacienta in se kljub korektno izvedeni operaciji ne konča vedno ugodno, saj je črevo zelo nepredvidljiv organ, močno podvržen infekciji in propadanju. Raje poskrbimo za pravočasno ukrepanje takoj po prvih znakih, da je naš kužek zaprt, saj je takrat uspeh zagotovljen. Ponovno bi rad opozoril lastnike kužkov, da so kokošje in piščančje kosti popolnoma neprimerna in nevarna hrana za vaše ljubljenčke. Marsikateri piknik s pečenjem piščančjih perutničk, bedrc ali celih piščancev se je končal žalostno za malega kosmatinčka, ki je bil deležen ostankov kokošje pojedine z mize.
Emil Senčar, dr. vet. med.
Objavljeno v peti številki revije Kužek
