Zamislite si kraj po potresu: občutek majhnosti, izgubljenosti, nemoči, pretresenosti, tišino, ostanke zgradb, pogreznjenih v blato, prah rušečih se opek, stisko zasutih ljudi in sorodnikov, ki si nadejajo rešitve. Tišino od časa do časa prekinejo glasen pasji lajež in sirene reševalnih vozil. Začne se neumorno delo reševalcev. In tako se je po zapuščeni stavbi, polni lukenj, odlomov, pregrad in ovir, napotil v iskanje pes, ki je za stebri in odlomljenimi kosi sten, v kupih gradbenega materiala, iskal skritega, mirujočega človeka ter z razprtim smrčkom lovil vonj iz jaškov in razpok. Počitka je malo, psi in vodniki pa svoje naloge ne glede na to opravljajo po svojih najboljših močeh.
Vsakemu vodniku se odvali kamen od srca, ko sliši lajež svojega štirinožnega pomagača, kajti z vztrajnim laježem oznani veselo novico: »Našel sem osebo!« in nakaže najdenega – bodisi v ruševinah bodisi pod snegom – ali izgubljenega na prostem. Zadovoljstvo vodnika in vseh udeleženih je še večje, če je najdba osebe pravočasna, kar je velikokrat bistvenega pomena za samo preživetje pogrešanega.
Reševalci zorijo in pridobivajo svoje izkušnje poleg rednih treningov in šolanj tudi z raznimi preizkusi in akcijskimi vajami. Ena najtežjih je 48-urna vaja, ki poteka v pogojih, ki so čim podobnejši tistim pri pravih reševalno-iskalnih akcijah. Ta izredno težak in zahteven preizkus Mednarodne organizacije za reševalne pse IRO MRT (Mission Readiness Test), kjer je simulirana čim realnejša situacija, služi predvsem kaljenju reševalcev in njihovih psov ter pridobivanju izkušenj in rutine. V resnični situaciji, kjer so še v večji meri prisotni adrenalin, psihična obremenitev in velika objektivna nevarnost, poteka iskanje zato samozavestneje, bolj premišljeno in umirjeno.
[members_only]Tokrat je bila preizkušnja v Avstriji, v Tritolwerku v kraju Eggersdorf. Med prvo svetovno vojno je bila tu tovarna streliva, ki je bila pozneje sicer uničena, zraven pa se je nahajala še železniška preklopna postaja. Ime Tritol izvira iz eksploziva trinitritoluen (TNT). Tu so se nahajale armiranobetonske stavbe z ogromno okni in vrati zaradi prenašanja pritiska ob morebitni eksploziji. Od leta 1990 se zemljišče z odlično infrastrukturo uporablja za vaje raznih nesreč. Avstrijska vojska ga uporablja za vaje oboroženih sil, služi pa tudi usposabljanju gasilcev, mednarodnih vojaških sil, reševalcev s psi … Na 36 hektarjih velikem zemljišču je poleg glavnih stavb za strelivo in gorivo še prenesena infrastruktura za vodno omrežje in elektrarno z 42 metrov visokim stolpom – silosom premoga. Vadbeni poligon je eden izmed najmodernejših te vrste v Evropi in še posebej primeren za usposabljanja različnih reševalnih enot, saj je možno enostavno simulirati razne scenarije nesreč – potrese, sevanja in kemične nesreče.
V času preizkušnje, med 11. in 13. novembrom 2016, smo imeli vremensko kar izredne razmere – mraz, sneg, dež, kar je še dodatno otežilo že tako naporno delo. Kot v realni situaciji nismo bivali v stavbah, pač pa v šotorih, ki si jih postaviš sam, ter z opremo, ki si jo pripraviš sam. Vodniki reševalnih psov so iskanja opravljali v zelo težkih ruševinah, preizkusili so spust skupaj s psom po vrvi v globino, orientacijo, preverili svoja znanja iz veterinarske pomoči psu ter opravili test iz INSARAG pravil … Iskanja so bila ob različnih terminih dneva in noči, na različnih lokacijah. Ključne osebe za odlično izvedbo take preizkušnje pa so vztrajni markerji. Ležati nekaj ur skupaj v mrzlih ruševinah je resnično zahtevno za telo in duha. Mi smo jim bili zelo hvaležni za njihovo požrtvovalnost.
Namen vaje je bil, da ugotovimo, kje so naše meje zmogljivosti, ko lahko vodniki in psi še uspešno iščemo pogrešane ljudi v naravi ali v ruševinah zasute osebe. Vodniki in psi so imeli različno znanje, izkušnje, različno znanje jezikov, različne metode pristopov k samemu iskanju in reševanju. Vseh 48 ur je bilo simuliranih na pravo katastrofalno situacijo.
Po končanem delu na enem delovišču smo morali na drugega. Najtežje je bilo iskanje pogrešanih ljudi ponoči, ko je težje presoditi globino, razdaljo, psom predstavlja nočno iskanje spremembo dnevnega ritma, pa še vreme nam jo je zagodlo (dež je prešel v sneg). Povsem se je bilo treba zanesti na psa in njegov voh. Prehoditi in preiskati smo morali velike ruševine, velikokrat tudi nevarne za vodnike in pse. Naša članica Hojka Kraigher je imenitno iskala s svojim psom Logijem. Na sedmih težkih deloviščih sta našla kar 13 ljudi od 16 pogrešanih. Na vaji je bilo sicer več kot 30 reševalcev s psi ter spremljajočo in podporno ekipo.
Hojka pove: »Prvih dvanajst ur ni bilo prav veliko počitka, potem je bil predpisani štiriurni počitek in potem v presledkih še deset ur iskanja pogrešanih oseb, preizkus prve pomoči, test iz INSARAG smernic in spust s psom na vrveh s stolpa. In v takem tempu naprej tudi drugi dan. Bilo je res naporno, a smo zdržali tako ljudje in psi. Ni mala stvar za psa ta izjemna osredotočenost iskati z nosom, prevohati toliko površin, se obenem izogibati oviram in jih premagovati, delati v mrazu in ne imeti časa za regeneracijo. Pri vsem tem pa moraš biti zanesljiv, delati po protokolu in na točno določen način ocenjevalcu sporočiti najdbo. Praviloma se ne pozna števila pogrešanih, lahko jih je od nič do štiri, če ne še več, velikokrat je območje iskanja precej veliko in slabo prehodno. Psi so bili dodobra utrujeni, vendar ob koncu še vedno pripravljeni za igro z nami, saj sta jim to največja nagrada in sprostitev. Vse to namreč opravljajo ›le‹ za pohvalo, nagradico v obliki priboljška, igre in iskrenega navdušenja svojega vodnika. Ljudje se imamo še česa naučiti od psov.«
Vsak vodnik reševalnega psa morda še ni imel priložnosti občutiti radosti ob trenutku, ko je njegov pes uspešno zaključil iskanje, a tudi ob takšnih »realnih preizkusih« vsi vodniki dobimo občutek, da je naše delo koristno in potrebno. Navaditi psa lajati, kajti brez tega iskanja ni, je lahko cela znanost, posebej v primeru, da je pes po naravi bolj »tih«. Zato je pri motivaciji psa pomembno ne le to, da najde osebo, ampak tudi to, kaj se s psom zgodi potem. Da je primerno nagrajen in se počuti kot zmagovalec.
Za iskanje zasutih v ruševinah (ali pod snegom in plazovi ter v naravi) so namreč reševalni psi s svojim vohom neprecenljivi in, kljub vedno modernejši tehniki, še vedno nezamenljivi. Iskanje pogrešanih v ruševini sodi med zahtevnejša znanja že zaradi običajno zelo skopih informacij o pogrešanih. Psi in vodniki so izpostavljeni velikim fizičnim naporom, kar od njih zahteva dobro psihično in telesno kondicijo.
Vsi upamo, da bo pravih intervencij čim manj, če pa bodo, smo nanje pripravljeni.
[/members_only]Zapisale: Alenka Galun, Hojka Kraigher, Darinka Lečnik-Urbancl
