Psi, ki so najverjetneje potomci volkov, so bile prve udomačene živali. Kje in kdaj natančneje naj bi se udomačitev zgodila, v znanstvenih krogih ostaja stvar debate. Ostanki prvega domačega psa z najdišč v Aziji in Evropi so stari okoli 15.000 let, DNA-analize pa kažejo, da je človek pse udomačil celo pred 30.000 in več leti. Iz obdobja po zadnji ledeni dobi izvirajo najstarejši dokazi o družabništvu med človekom in psom. Leta 1978 so na severu Izraela odkrili grobišče, v katerem ostanki človeka in psa kažejo na tesen odnos med njima. V grobu človek leži ob psu. Z eno roko ga objema čez pleča.
Po najbolj znani teoriji udomačitve je človek psa udomačil zaradi njegovih lovskih sposobnosti, a je malo verjetno, da je bilo temu tako. Lovci naj bi sledili krdelu prednika psa med lovom. Ko je krdelo ubilo plen, so ga ljudje zaplenili, krdelu pa prepustili ostanke. Ta praksa naj bi se razvila v simbiotski odnos, v katerem so kanidi pomagali človeku razviti lovske tehnike. Psi so v lovsko-nabiralnih družbah sicer spremljali ljudi na lovu, vendar jih lovci prvotno niso uporabljali za lov. Ljudje so namreč relativno pozno razvili pasme, ki so bile namenjene izključno lovu. Danes stroka to teorijo zavrača kot mit, ki poudarja človekovo nadvlado nad živalmi, in predvideva, da je bila le uporabnost človeka tista, ki je spodbudila odnos s kanidi. Zato so razvili t. i. teorijo »priskledništva«, ki poudarja enakovredno vlogo in vzajemno korist obeh. Kanidi naj bi si udomačitev izbrali sami, saj so spoznali korist sobivanja s človekom. Danes poznamo divje pse (dingo, parija psi), ki živijo v bližini človeka in jih je mogoče udomačiti. Tudi potepuški psi se smukajo okoli domov in smetišč, da bi našli hrano, ki jo človek odvrže. Tako se je morebiti dogajalo tudi v pradavnini. Naši predniki so si zgradili prve utrjene naselbine, lovili ter nabirali hrano, odpadke pa odlagali v bližini svojih bivališč. To so s pridom izkoristili kanidi, ki jim ni bilo treba več stalno loviti, temveč so se raje prehranjevali z ostanki, ki jih je odvrgel človek. Tudi ta teorija je malo verjetna. Naselbine ljudi in s tem količine odpadkov so bile premajhne in nestalne, da bi se z njimi lahko hranila stalna populacija kanidov. Udomačitev je verjetno bila povsem naraven proces in rezultat prenosa ustaljenih vsakodnevnih praks ljudi na drugo vrsto živih bitij. Kot socialna bitja so si lovci in nabiralci med seboj delili dobrine, negovali drug drugega, skrbeli za člane svoje družine, varovali drug drugega ter drug drugemu pomagali. Volčje mladiče so uplenili ali našli po naključju in v svojih bivališčih zanje skrbeli kratko časovno obdobje. Te kratkotrajne interakcije med človekom in kanidi so potekale na različnih koncih sveta. Divjih kanidov človek ni udomačil zaradi lovskih, čuvajskih ali pastirskih sposobnosti in lastnega interesa, ampak zaradi njihovih vedenjskih in bioloških predispozicij, ki so omogočile skupno življenje (primerna fizična velikost, hišna čistoča, podobna sposobnost prilagajanja okolju, podobna oblika socialnega življenja in sposobnosti sporazumevanja psov).
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
