Psi, ki so najverjetneje potomci volkov, so bile prve udomačene živali. Kje in kdaj natančneje naj bi se udomačitev zgodila, v znanstvenih krogih ostaja stvar debate. Ostanki prvega domačega psa z najdišč v Aziji in Evropi so stari okoli 15.000 let, DNA-analize pa kažejo, da je človek pse udomačil celo pred 30.000 in več leti. Iz obdobja po zadnji ledeni dobi izvirajo najstarejši dokazi o družabništvu med človekom in psom. Leta 1978 so na severu Izraela odkrili grobišče, v katerem ostanki človeka in psa kažejo na tesen odnos med njima. V grobu človek leži ob psu. Z eno roko ga objema čez pleča.
Po najbolj znani teoriji udomačitve je človek psa udomačil zaradi njegovih lovskih sposobnosti, a je malo verjetno, da je bilo temu tako. Lovci naj bi sledili krdelu prednika psa med lovom. Ko je krdelo ubilo plen, so ga ljudje zaplenili, krdelu pa prepustili ostanke. Ta praksa naj bi se razvila v simbiotski odnos, v katerem so kanidi pomagali človeku razviti lovske tehnike. Psi so v lovsko-nabiralnih družbah sicer spremljali ljudi na lovu, vendar jih lovci prvotno niso uporabljali za lov. Ljudje so namreč relativno pozno razvili pasme, ki so bile namenjene izključno lovu. Danes stroka to teorijo zavrača kot mit, ki poudarja človekovo nadvlado nad živalmi, in predvideva, da je bila le uporabnost človeka tista, ki je spodbudila odnos s kanidi. Zato so razvili t. i. teorijo »priskledništva«, ki poudarja enakovredno vlogo in vzajemno korist obeh. Kanidi naj bi si udomačitev izbrali sami, saj so spoznali korist sobivanja s človekom. Danes poznamo divje pse (dingo, parija psi), ki živijo v bližini človeka in jih je mogoče udomačiti. Tudi potepuški psi se smukajo okoli domov in smetišč, da bi našli hrano, ki jo človek odvrže. Tako se je morebiti dogajalo tudi v pradavnini. Naši predniki so si zgradili prve utrjene naselbine, lovili ter nabirali hrano, odpadke pa odlagali v bližini svojih bivališč. To so s pridom izkoristili kanidi, ki jim ni bilo treba več stalno loviti, temveč so se raje prehranjevali z ostanki, ki jih je odvrgel človek. Tudi ta teorija je malo verjetna. Naselbine ljudi in s tem količine odpadkov so bile premajhne in nestalne, da bi se z njimi lahko hranila stalna populacija kanidov. Udomačitev je verjetno bila povsem naraven proces in rezultat prenosa ustaljenih vsakodnevnih praks ljudi na drugo vrsto živih bitij. Kot socialna bitja so si lovci in nabiralci med seboj delili dobrine, negovali drug drugega, skrbeli za člane svoje družine, varovali drug drugega ter drug drugemu pomagali. Volčje mladiče so uplenili ali našli po naključju in v svojih bivališčih zanje skrbeli kratko časovno obdobje. Te kratkotrajne interakcije med človekom in kanidi so potekale na različnih koncih sveta. Divjih kanidov človek ni udomačil zaradi lovskih, čuvajskih ali pastirskih sposobnosti in lastnega interesa, ampak zaradi njihovih vedenjskih in bioloških predispozicij, ki so omogočile skupno življenje (primerna fizična velikost, hišna čistoča, podobna sposobnost prilagajanja okolju, podobna oblika socialnega življenja in sposobnosti sporazumevanja psov).
[members_only]
Kakšno naj bi bilo naravno življenje psov, ne ve nihče, saj se je to skozi stoletja spreminjalo v skladu z življenjskim stilom ljudi, s katerimi s živeli. Prvotno so psi s človekom najbrž živeli spuščeni in na prostem. Z lovci in nabiralci so se selili, jih spremljali na lovu, se z njimi vračali v začasne domove ali se sami klatili naokrog. Prvotno so imeli vlogo občasnih spremljevalcev in partnerjev pri lovu. Če sklepamo iz opazovanja življenja ljudstev po vsem svetu, so pomagali pri vsakodnevnih opravilih, bili duhovni simboli, občasno žrtvovani v obredih in predstavljali tudi vir hrane. Med ljudmi in psi se je stkala tudi povsem družabniška vez. Južnoameriški domorodci so pse od nekdaj imeli kot hišne ljubljenčke in družabnike otrok. V plemenih aboriginov so dingi, poleg partnerja pri lovu, ravno tako imeli in še imajo visok status hišnega ljubljenčka. Ženske jih dojijo, dovoljeno jim spati v bivališčih ljudi, hranijo jih, jim čistijo bolhe in jih ljubkujejo.
Posamezne pasme so pričele nastajati okoli 4000–3000 pr. n. št.. Na staroegipčanskih in zahodnoazijskih poslikavah in lončevini najdemo podobe lovskih psov pasme greyhound, ki velja za eno najstarejših pasem na svetu. V Egiptu so za lov in obrambo vzrejali mastife. Začasa Stare Grčije in Rima so psi imeli različne vloge v življenju ljudi. Pisci, npr. Homer, so pse hvalili kot pogumne in trdožive lovce, izvrstne čuvaje posesti, zaupanja vredne varuhe drobnice ter najdragocenejše imetje človeka. Pomembno vlogo so odigrali v vojaških spopadih in si s tem pridobili globoko spoštovanje. Častili so njihov pogum in vdanost lastniku. Diogen iz Sinope, grški filozof in začetnik kinizma, je častil vrline psov. Moderna izraza cinik in ciničen izhajata iz grške besede kynikos, pridevniške oblike besede kyon, ki pomeni psa. Verjel je, da ljudje živijo nenaravno in hinavsko. Psi, poleg opravljanja naravnih telesnih funkcij v javnosti brez zadržkov, tudi pojedo karkoli in se ne ozirajo preveč na prostor za spanje. Brez bojazni živijo za sedanjost in za življenje ne potrebujejo praznosti abstraktne filozofije. Instinktivno prepoznajo, kdo je prijatelj in kdo sovražnik. Za razliko od ljudi, ki bodisi preslepijo druge bodisi slepijo sebe, psi vselej lajajo po resnici. Rimljani so se zavedali, da s selekcijo lahko vplivajo na videz, vedenje in sposobnosti psa, pa tudi pomena zgodnjega šolanja psov. Grki in Rimljani so poznali t. i. »lap dogs« – majhne družne pse, npr. maltežane, ki se jih z lahkoto nosi v naročju. Ti niso imeli nobene funkcionalne vloge. Zaradi svojega prijetnega značaja so bili namenjeni druženju z lastniki in njim v zabavo. Bili so prebivalci domov višjih slojev, nadevali so jim ljubkovalna imena in jih razvajali s priboljški. Psom je bilo dovoljeno vstopati v vse javne prostore, svoje lastnike pa so spremljali tudi na družabnih in političnih srečanjih. Za pripadnike aristokratske družbe Aten je posedovanje hišnega ljubljenčka pomenilo izkazovanje ekstravagance. Rimljani so imeli še ekstremnejši odnos do hišnih ljubljenčkov. Hadrijan je dal v spomin na svojega najljubšega psa postaviti monumentalni nagrobnik. Pisci, npr. Plutarh, so z naklonjenostjo opevali zvestobo in junaštvo psov, dober spomin, inteligenco in zaznavne sposobnosti (prepoznati glas gospodarja in ga ločiti od glasu tujca, zavohati bolezen, zaznati prihajajoči potres), občudovali njihovo naklonjenost ljudem ter ljubeče ravnanje z mladički. V prvih civilizacijah so psi odigrali tudi pomembno religiozno vlogo in vlogo zdravilcev. Egipčanski bog Anubis, v podobi človeka z glavo psa, ki je vodil duše umrlih na njihovem potovanju skozi podzemlje, je znan tudi kot zdravilec bogov ter varuh skrivnosti mumifikacije in reinkarnacije. Psi so bili sveti emblemi sumerske boginje Guale, velike zdravilke, in Marduka, babilonskega boga zdravja in reinkarnacije. V klasični Grčiji se psi pojavijo v kultu Asklepiosa, boga medicine in zdravnika bogov. Sveto mesto v Epidaurusu je bilo znano svetišče in zdravilišče, v katerem so svoj dom našli tudi prostoživeči psi. Bolni so jim dovolili lizati rane, saj so verjeli v zdravilno moč pasje sline.
Psi so bili v starodavnih civilizacijah vseprisotni in njihova vloga ni bila zgolj uporabne narave. Čeprav so jih obravnavali kot lastnino, so jih hkrati tudi oboževali in spoštovali ter jim podelili tudi privilegiran status družabnikov.
Valentina Horvat Kokalj, kinološka inštruktorica in direktorica Zavoda PET
Viri:
-
Clutton – Brock, Juliet. 1995. Origins of the Dog: Domestication and Early History. V The Domestic Dog: its Evolution, Behaviour and Interactions with People, ur. James Serpell, 7–20. Cambridge: Cambridge University Press.
-
Fox, Mary. 2010. Taking Dogs Seriously. Law, Culture and the Humanities 6 (1). Dostopno prek: http://lch.sagepub.com/content/6/1/37.full.pdf+html
-
Irvine, Leslie. 2004. If You Tame Me: Understanding Our Connection with Animals. Philadelphia: Temple University Press.
-
Kalof, Linda. 2007. Looking at Animals in Human History. London: Reakton Books Ltd.
-
Menache, Sophia. 1998. Dogs and Human Beings: a Story of Friendship. Society and Animals. 6 (1). Dostopno preko: https://www.animalsandsociety.org/assets/library/ 369_s616.pdf
-
Serpell, James A. 1995a. From Paragon to Pariah: Some Reflections on Human Attitudes to Dogs. V The Domestic Dog: its Evolution, Behaviour and Interactions with People, ur. James Serpell, 245–256. Cambridge: Cambridge University Press.
-
Serpell, James A. 1996. In the Company of Aimals: A Study of Human – Animal Relationships. Cambridge: Cambridge University Press.
[/members_only]
