Moja čudovita izkušnja prvega dela v tujini se je začela čisto spontano. Preko elektronske pošte sem dobila povpraševanje po veterinarskih tehnikih na organizaciji za dobrobit živali na Cipru in en dva tri sem že letela na sončni Pafos.
Najprej sem v Pafiakosu delala s pasjimi in mačjimi brezdomčki prostovoljno, nato pa so mi ponudili redno službo. Poletje 2014 je odločilo. S fantom sva počitnikovala v Pafosu, med obiskom na kliniki pa so še njemu ponudili službo in oktobra sva postala člana njihovega številnega tima.
Delala sem na kliniki z malimi živalmi, fant pa je svoje nove izkušnje pričel nabirati v zavetišču na oddelku s konji, osli in kozami.
Zaposlena sva bila pri organizaciji za dobrobit živali Paphiakos animal welfare. To je skupnost prostovoljcev in zaposlenih, ki vsak dan skrbijo za odvržene in mučene živali, jih pozdravijo (ali jim omogočijo human konec) in jim skušajo najti ljubeč dom z odgovornimi lastniki.
Na kliniko so vsak dan prihajali novi zavrženi kosmatinci – največ je bilo psov in mačk, tu in tam pa so ljudje prinašali ježke, ptice, celo zapuščene želve, enkrat pa smo dobili tudi mladega muflona. Veliko zanimivih primerov in neverjetnih zgodb. Skozi delo sem bila priča grozljivim prizorom zavrženih živali (mladiči, polni klopov, shirani psi, en pes je bil najden z ovratnico, zažrto globoko v vrat …), ki sem jih do tedaj videla samo preko spleta. Veliko trenutkov žalosti in ogorčenja ob pogledu na te primere in vedno znova zgroženje, česa so sposobni storiti ljudje nedolžnim bitjem, po drugi strani pa veseli trenutki živalic, polnih volje do življenja in pravih borcev za življenje. Ob kakšnem žalostnem trenutku so bili v zgornjem nadstropju klinike mladički, ki so me s svojo spontanostjo, nerodnostjo in igrivostjo vedno spravili nazaj v dobro voljo.
V svojem delu sem zelo uživala, čeprav je bilo včasih naporno ob koncu delavnika »prebaviti« kakšne grozote, ki so bile na seznamu tu in tam. Krasen je občutek, ko žival iz obupnega stanja spremljaš skozi njen napredek, še boljši pa je občutek, ko ta žival dobi skrbnega lastnika. Med delom sem se naučila in poizkusila veliko novega, pa tudi zaposleni so me – v stilu grške kulture – lepo sprejeli in si vzeli čas za vsa moja vprašanja.
IZ KLINIKE V ZAVETIŠČE
Zavetišče je razdeljeno v oddelke (pasji, mačji, oddelek za velike živali in oddelek z glodavci) in se zelo razlikuje od naših zavetišč. Gre za veliko ograjeno površino s hiškami. Ko vstopite vanj, vas pridejo pogledat radovedni osli ali kakšen konj, nato pa vas pot pripelje do pasjega oddelka.
Kar mi je bilo tu najbolj fascinantno, je to, da psi niso vsak v svojem boksu, ampak so vsi skupaj. Seveda ima to svoje prednosti (več prostora, manj stresa za psa) in slabosti (v smislu higienskih razlogov in rizika prenosa morebitnih še neizraženih nalezljivih bolezni), ampak tu sem prvič videla pasji svet z njihovo hierarhijo in odlično funkcionalnost in neproblematičnost te. Seveda so bili tudi psi razdeljeni v skupine. Mladiči v enih prostorih, večje pasme na dvorišču, mali psi v drugem ograjenem prostoru, psi pasme pitbul, ki so že veterani zavetišča, pa so bili izolirani od drugih psov. Pitbuli so bili v večini najdeni tavajoči, z očitnimi poškodbami pasjih bojev. Sicer do ljudi niso bili problematični in so zato še vedno v zavetišču (kljub morebitni nevarnosti in nepredvidljivosti, ki so jih povzročili boji in neprimerna vzgoja). Do ljudi, ki vedo, kako pristopiti in kako se obnašati s tako travmatiziranim psom, so popolnoma neproblematični in v upanju, da se najde kakšen človek, ki bi sprejel ta izziv (in tudi se najde vsake toliko časa) so v zavetišču že nekaj let, čakajoč na ljubeče lastnike.
Pri pasjem zavetišču pozabiš na čas, ko gledaš vse te mile očke, ki bi naredile vse, da bi šle domov s kakšnim obiskovalcem zavetišča.
[members_only]Tudi v mačjem zavetišču je podobno. Vse mačke se lahko prosto gibajo po mačji hiški. Imajo možnost prostega izhoda, a se vse zadržujejo v udobnih mačjih prostorih.
Na ograjo mačjega zavetišča se radi naslanjajo radovedni osli in ne moremo si kaj, da se ne ustavimo še v njihovem oddelku. Tukaj je en velik hlev, v katerem so skladišče, zatočišče v primeru slabega vremena, ograjen prostor za koze in posamezne ograde za posebne primere. Konji in osli se prosto sprehajajo po površinah celega zavetišča (razen tistih, ki so izolirani v hlevu zaradi kakšnih poškodb ali pričakovanja naraščaja). Jaz sem prvič videla zavetišče za kopitarje, na Cipru pa zapuščeni konji niso nič novega. Po navadi gre za upokojene dirkalne konje, ki rejcem niso več dobičkonosni in jih včasih sami oddajo v zavetišča, dostikrat pa kar izpustijo ali pa privežejo za drevo in jih zapustijo. Po navadi jih najdejo kakšni turisti, prijavijo primer, nato pa jih zavetišče vzame pod svoje okrilje in jim skuša omogočiti čim kvalitetnejše življenje.
Zavetišče oz. organizacija se zelo trudi z zbiranjem sredstev. Organizira razne dobrodelne prireditve, ki prispevajo v prvi vrsti za osnovne potrebe tolikšne količine živali v zavetišču, k prepoznavnosti organizacije in s tem več možnostim za nove domove štirinožnih prijateljev.
Vsi psi in mačke so pred prihodom v zavetišče veterinarsko pregledani, sterilizirani oz. kastrirani, razglisteni in zaščiteni proti zunanjim zajedavcem. Ko se pri posamezni živali pokažejo bolezenski znaki, gre žival na kliniko, kjer je pregledana in zdravljena. Kljub vsemu trudu, higieni in prizadevnosti za čim hitrejše ukrepanje v primeru bolezni pa seveda pri taki številnosti kosmatincev še vedno ne morejo vseh rešiti. Meni je bilo lepo že to, da dajo večini (razen zelo slabih in brezupnih primerov) živali priložnost, da pokaže življenje, ji zagotovijo vsaj neko osnovno terapijo in če žival lepo napreduje, ima priložnost za nadaljevanje terapije in s tem za nov začetek. Ker je Ciper turistično atraktiven in ker se nanj priseljujejo ljudje s celega sveta, se je skoraj vsak dan našel nekdo, ki se je odločil za nekaj lepega – za posvojitev zavetiške živali. Za posvojitev psa, mačke, mini pujska, celo konja ali osla.
TUDI SAMA SI NISEM MOGLA POMAGATI … IN V SLOVENIJO PRIPELJALA DVA KRASNA »SUVENIRJA« …
V drugi polovici prostovoljstva je na kliniko prišlo leglo puhastih rjavo-belih mladičkov. Vsi z gnojnimi očmi, gnojnim izcedkom iz smrčkov, brez kakršnekoli energije, zanimanja za karkoli, z visoko temperaturo … Škatla, v kateri so jih pustili, je bila vsa ponečedena … Zaradi izredno slabega stanja mladičev so se veterinarji odločili za evtanazijo vseh. Vseh razen ene male kepice s sijočimi očkami, ki je totalno izstopala in izgledala, kot da je pomotoma tam. Zanjo smo se odločili, da jo damo v karanteno, zdravimo blago vnetje oči in kašelj, pa bomo videli, ali se bo stanje izboljšalo. In se je. Večinoma sem jaz opravljala jutranje medikacije hospitaliziranih živali in sem se tako vsak dan srečevala z majhno in vedno bolj veselo in aktivnejšo kosmatinko. Ta psička je bila zame drugačna od ostalih. Še zdaj je. Ona se je na svoj pasji način vedno »pogovarjala« z vsemi, ki smo bili v bližini (neka mešanica renčanja, lajanja in navdušenja). Začela sem se zanimati za posvojitev in prevoz, jo kar poimenovala Jupi in odpeljala v svoje stanovanje. Čez nekaj tednov je bila čipirana, dobila je potni list in bila cepljena, nato pa je z mano v kabini letela v Slovenijo in se spoprijateljila z našo psičko Chayo.
Naš tretji pasji član in edini samček pa je kuža Blacky. On in njegovih šest bratcev in sestric so nas nekega jutra v kartonsti škatli čakali pred vhodom na kliniko. Vsi mladiči so bili zdravi, zaradi njihove prisrčnosti smo jih imeli na kliniki le kratek čas in so že vsi dobili domove. Ostal je le naš Blacky. Nekega mirnega sobotnega delavnega jutra sem si vzela čas za crkljanje pacientov in se nisem mogla ločiti od male bele kepice. Ko sem omenjala fantu, kako je luštkan in tako dalje, se je kar smejal, saj je vedel, da bo Blacky kmalu z nama. In tako je bilo. Blacky se je krasno vključil v žensko družbo Jupi in Chaye, obožuje igrače in je zelo hvaležen pes.
CIPER IN PROBLEMATIKA ZAPUŠČENIH ŽIVALI
Na Cipru kljub vsemu trudu prostovoljcev in osveščanju o pomembnosti sterilizacije oz. kastracije malih živali še vedno najdemo ogromno zapuščenih živali. Če samo pomislim, koliko pasjih mladičev je prihajalo na kliniko vsak teden, in če bi to seštevala, bi prišla do izredno velikega in zaskrbljujočega števila.
Enkrat sem se na kavi (njihovem tipičnem mrzlem napitku kaffe frappe) zapletla v pogovor z domačinom, ki mi je ponosno povedal, da njegova psica doma pričakuje že tretje leglo, da sicer ne ve, kaj bo z mladiči, ampak mu je bilo čisto normalno, da psica vsako leto ali pa celo dvakrat na leto povrže. Toliko psov v zavetišču in po ulicah pa ljudje še vedno ničesar ne spremenijo. In seveda nekontrolirana legla potepuških psov s seboj prinašajo tudi več nalezljivih bolezni in njihovo brezskrbno širjenje. Za cepljenje proti kužnim boleznim se odločajo le redki, visoka sta tudi odstotka erlihije in leishmanije. Mikročipiranje in potni list sta načeloma zakonsko obvezna, a je sledljivost lastnikov psov z mikročipom zelo slaba (ker vnosa v register ne opravi klinika, ampak občina, večina lastnikov pozabi ali pa zavlačuje vpis in se tako izogne stroškom. Pa imamo izgubljenega čipiranega psa, ki mu ne moremo najti lastnika.).
Kljub vsem težavam, starosti ali kroničnim boleznim nekaterih psov ali mačk se velikokrat najdejo lastniki z željo po posvojitvi prav takšnih živali (ki niso potencialno posvojljive) in jim omogočijo doživljenjsko terapijo, redne veterinarske preglede in lepo življenje. Imeli smo pa tudi primere starejših ljudi, ki so posvojili deset ali večletne brezdomčke z željo, da bi preživeli z njimi lepo, sladko in ljubezni polno starost.
Za zaključek … Delo v Paphiakosu in življenje na Cipru mi bosta za vedno ostalo v spominu. Hvaležna sem za vse, kar sem videla, doživela, in za vse, kar sem se naučila. Na Ciper se s fantom še vračava in zelo rada preživiva kak dan v zavetišču. Ob pogledu na vse te kosmatince mi je hudo, vendar upam, da jih čaka le najlepše. Toplo priporočam ta zanimiv, sončni otok za oddih, če pa se znajdete kje blizu kakšnega zavetišča, se pa le oglasite. Mogoče pa pridete nazaj z novim družinskim članom, ki vam bo nepopisno hvaležen.
[/members_only]
