Še ne tako daleč nazaj smo vsi občudovali tako imenovanega “šepetalca psom”, ki je, vsaj tako se je zdelo, sploh pri problematičnih psih dosegal neverjetne rezultate. Prav tako, kot smo bili nad njegovimi metodami navdušeni, smo se, ko so v javnost pricurljali posnetki, ki jih producenti sicer niso želeli prikazati, zgražali nad na trenutke precej surovim ravnanjem s psi. Metanje psa na hrbet, stresanje za vratno gubo in podobne “vzgojne ukrepe” nekateri pasji trenerji in lastniki psov zagovarjajo in prakticirajo še danes, hkrati pa se sklicujejo na krdelna pravila.
Razbijmo mit o krdelnih pravilih
S krdelnimi pravili merijo na pravila, ki se vzpostavijo v tropu volkov, kjer sta vodilna alfa samec in alfa samica, ostali volkovi v tropu pa so jima podrejeni. Tudi parita se le onadva, s tem pa se volčja družina izogne parjenju med brati in sestrami, kar seveda ne bi najbolje vplivalo na genetiko in prihodnje rodove. Kakorkoli, alfa samec z morebitnimi tekmeci in izzivalci resda včasih še kako krvavo obračuna, do svojega tropa pa sta tako samec kot samica ljubeča in skrbna. Problem teorije krdelnih pravil je pravzaprav v tem, da so jo postavili na podlagi opazovanja volkov v ujetništvu, torej v kletkah v živalskih vrtovih in rezervatih, pri čimer je potrebno izpostaviti dva problema. Volkovi si niso sami izbrali, da bodo živeli drug z drugim, o tem je odločal človek in vsekakor takšnega tropa volkov, kot se nahaja v neki ogradi, v naravi ne bi našli. Drugi problem, ki se pojavlja, pa je, da volk, ki ga je alfa samec stresal za vratno gubo, metal ob tla in tako in drugače teroriziral, da se ga je podrejeni seveda bal, ni imel nikakršne možnosti pobega, kar je v popolnem nasprotju z njihovimi možnostmi v naravi.
Volkovi v naravi se obnašajo drugače kot v ujetništvu
Strokovnjaki so teorijo, kjer naj bi človek svojega psa dominiral (poleg metanja na hrbet in stresanja za vratno gubo naj bi pes vstopal v stanovanje in iz njega za nami itd.), že davno ovrgli. Opazovanje volkov v naravnem okolju je prineslo popolnoma drugačne rezultate, ki ne samo, da krdelnih pravil ne potrjujejo, marveč jim celo popolnoma nasprotujejo. Obnašanje divjih živali v ujetništvu ni in ne more biti naravno, posledično pa takega obnašanja tudi ne moremo jemati kot merilo za vzgojo našega psa. Volkovi v naravi mladiče, ki so bodisi nadležni ali se kako drugače “neprimerno” vedejo, največkrat ignorirajo, ti pa nato s početjem, ki ni bilo deležno nikakršne pozornosti, sčasoma prenehajo. Če ignoranca ne pomaga, starejši volkovi zarenčijo, zadnji ukep pa je, da jih zgrabijo za gobček in ga tako držijo nekaj sekund, dokler se ne umiri, vendar to storijo zelo nežno! Tudi metanja na hrbet ni. Mlajše živali, ki so starejšim podrejene, se same od sebe uležejo na hrbet in s tem pokažejo, da so v podrejenem položaju. V tropu, ki mu strokovnjaki vse pogosteje pravijo kar družina, skratka vladata harmonija in mir. In prav k temu moramo stremeti lastniki psa: mi in naši bližnji nismo njegov trop, temveč smo njegova družina.
Namesto da kaznujemo grdo vedenje raje nagradimo lepo vedenje
Vodilni strokovnjaki na področju pasje vzgoje kakršnokoli kaznovanje psa v celoti odsvetujejo. Pasja vzgoja naj bi temeljila izključno na sistemu nagrajevanja želenega vedenja. Vedenje, ki ga od psa pričakujemo, nagradimo, vedenja, ki je nezaželjeno ali celo nesprejemljivo, pa ne nagradimo, ga ignoriramo in ga skušamo preprečiti. Če se pes recimo neprimerno obnaša, ga v tistem trenutku popolnoma prezremo, vendar ga moramo nujno nagraditi, čim se umiri. S psom moramo vzpostaviti prijateljsko vez, ki bo temeljila na zaupanju in medsebojnemu spoštovanju in nikakor ne na strahu, ki ga bomo v psu vzbudili v primeru, če bomo z njim grobi. Šolanje našega psa po sistemu nagrajevanja terja določeno znanje in priprave, vendar je, ko osnovne veščine osvojimo in smo pri svojem ravnanju dosledni, vsekakor najboljši, pa tudi najprijaznejši način za vzgojo našega štirinožca. Stremimo torej k temu, da nam bo pes obnašanje, ki ga od njega pričakujemo, ponudil sam, saj bo lepemu vedenju sledila nagrada, bodisi v obliki priboljška, igre ali pohvale. Tudi pri izbiri morebitne pasje šole bodimo izjemno previdni in v celoti odklonimo vsakršne metode, ki bi bile do našega psa nasilne. Verjetno si ne želimo imeti psa, ki nas bo ubogal samo zato, ker se nas boji, mar ne?
Lina Zalaznik
