Za ljubitelje psov so prizori naravnost apokaliptični in nedoumljivi. Številna neprešteta, neregistrirana, neoskrbovana in posledično vse bolj krvoločna krdela psov poskušajo po svojih najboljših močeh preživeti po nekaterih predelih Balkana. Njihovo edino vodilo je prvinski nagon prehranjevanja in razmnoževanja; človeške ljubezni, sočutja, nege in zdravstvene pomoči ne poznajo. Neverjetno, a vse to se dogaja le nekaj sto kilometrov proč od našega praga. Prizori so ponekod tako grozni, da se mora človek obrniti proč v usmiljenju in nejeveri, da se kaj takega dogaja tako blizu nas v današnjem času. Sprva se pojavijo občutki jeze, potrebno pa je tudi zadržati solze nemoči in obupa.
Sprva vojna, potem ekonomska kriza, zdaj že navajeno malodušje do krdel
Sprva je bila vojna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tista, zaradi katere so bili ljudje prisiljeni množično se odpovedati ljubljenčkom, ki jih dejansko niso več zmogli prehranjevati, cepiti, sterilizirati in negovati. Zapuščene in odtujene živali, napol brezumne zaradi nenadnega pomanjkanja ljubezni in pozornosti ter oglušujočega hrupa granat, so se potepale po mestnih ulicah in vaških središčih ter se združevale. Po vojni je nastopila ekonomska kriza, ki vlada še zdaj, in vse kaže, da so se krdela do takrat že ustalila na svojih področjih, jih zaznamovala in si jih prisvojila. Sprva so bile to manjše skupine, ki so štele le po nekaj psov in so se zadrževale v človekovi bližini, vendar so bile postopoma prisiljene najti druge vire prehranjevanja, zato so se oddaljile na obronke smetišč, opuščenih industrijskih zgradb in sčasoma v okoliške gozdove.
Skupine psov so se tako strnile v krdela, njihov nagon pa jim je seveda narekoval izpolniti vsaj najosnovnejše potrebe – oprezanje za hrano in razmnoževanje. Tako se borijo za golo preživetje, kakor vejo in znajo. Prav ti nagoni, zapisani v njihovih genih, jih seveda vodijo pri tem, in pravzaprav jim je to kar dobro uspevalo, saj so krdela postajala vedno večja in iznajdljivejša.
Ljudje pa, kot bi po tolikem času do teh živali postali popolnoma malodušni, celo sovražni. Po vsem tem času se psov bojijo in jih opazujejo le iz daljave, približati se jim že dolgo več ne upajo. Pregoni s palicami in kamenjem so vsakodneven pojav, čeprav so se po tolikih generacijah psi že navadili, da so preganjani iz človekove bližine in se ljudi pravzaprav izogibajo, če je le mogoče. Tisti poseben lesk pričakovanja, zvestobe in lojalnosti v njihovih očeh, ki ga mi tako dobro poznamo in se ga veselimo ob vsakem prihodu domov, je pri teh psih zamenjal nezaupen, spuščen pogled in razkrivanje gornjih čekanov ter nizko, svarilno renčanje, če se jim zdi, da so se jim ljudje preveč približali.
Prizori so osupljivo nedoumljivi za vzhodnjaško oko
Srce trgajoči prizori sestradanih, bolnih, pohabljenih, renčečih psov v teh divjih krdelih se vrstijo eden za drugim. Večinoma so za naše razmere preveč osupljivi, da bi jih grafično opisovali, pa vendarle … Še vedno obstajajo v neposredni človekovi bližini, neopisljivo trpijo in umirajo tako rekoč pred našimi očmi.
Tako je nekje v predmestju Mostarja, v srcu Bosne, ob cesti v neusmiljeni vročini bosanskega poletja, kjer je temperatura ponekod presegla štirideset stopinj Celzija, obležala mati, shirana in prestradana do onemoglosti, trije mladički pa so ob njenih mlahavih, do krvi izsesanih seskih le žalostno ječali. Četrti, najmanjši in najverjetneje najšibkejši iz legla, je ležal le malo proč od maminega gobčka, okrvavljen, orgižen od majhnih čekanov in negiben.
Na obronkih pustega Veleža je bilo v daljavi opaziti večje krdelo, ki je v drncu prečkalo sicer prazno cesto. Pod skalnato poličko v bližini nekdanjega vojaškega objekta sta se v senci posušenega grmičevja sicer igrivo, vendar brez občutka, grizla dva mlada, na prvi pogled razveseljujoče močna mešančka. Ko se je eden od njiju radovedno zazrl v prihajajoč avtomobil, pa se je opazilo, da mu na mestu levega očesa zija globoka, odprta gnojna rana, prekrita z rojem muh. Kljub temu, kot bi tega sploh ne opazil, se je ozrl nazaj k svojemu sotrpinu in nadaljeval z grizenjem njegovega ušesa.
Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.
Sanja Moore
Objavljeno v osmi številki revije Kužek
