Pogosto se pogovarjam s skrbniki psov, ki imajo takšne ali drugačne alergije in netolerance, in na prvi pogled se zdi, da živimo v času, ko so psi postali bistveno bolj občutljivi in bolehni, kot so bili še pred desetletji. Čeprav je površna vzreja naredila svojevrstno škodo pri številnih pasmah in zagotovo nekaj k temu prispeva tudi hranjenje z neprimerno hrano, pa v osnovi psi danes niso toliko bolj občutljivi, kolikor smo postali skrbniki bolj pozorni in ozaveščeni.
Res je, da so še pred desetletjem psi jedli praktično vse, še posebej tisto, kar je ostalo od kosila, vendar pa to, da so to jedli, še ne pomeni, da jim ta hrana ni škodila prav toliko, kot jim škodi danes. Le skrbniki so bili večinoma manj pozorni, hkrati pa je bilo alternativ razmeroma malo. Če vemo, da je pred leti pes večino časa preživel za hišo, med dnevnim potepanjem opravil potrebo in za njim nihče ni pospravil, je jasno, da se z njegovimi iztrebki nihče ni ukvarjal. Nasprotno pa je danes pasji kakec osrednja tema vsakega kroga skrbnikov psov, saj se zavedamo, kako pomemben pokazatelj zdravja in dobrega počutja psa so njegovi iztrebki. Posledično se več ukvarjamo tudi s prehrano, saj se dobro izbrana prehrana najprej pokaže ravno skozi urejeno prebavo.
[members_only]
Enako velja za pasjo kožo. Nekdaj je veljalo, če se je pes intenzivno praskal, da ima najverjetneje bolhe, na morebitne alergije na hrano pa nihče niti pomislil ni, saj o teh še nismo veliko vedeli niti pri ljudeh. Kot alergik sem se tudi sama srečala s počasnim razvojem znanosti na tem področju, zato danes, ko gre za mojega psa, vidim, da vemo bistveno več, kot smo vedeli včasih.
Dejstvo, da je danes veliko psov preobčutljivih na določene snovi, torej še ne pomeni konca sveta. Res je, da v nekaterih primerih pomeni večji mesečni strošek in nekoliko več prizadevanja s strani skrbnika, a za večino psov dejstvo, da so alergiki, ne pomeni slabše kakovosti življenja. Poznamo seveda več različnih tipov alergij in različne resnosti, a v glavnem lahko že skrbniki sami storimo veliko, da psu lajšamo simptome in omogočimo kar se da normalno življenje.
Kaj pravzaprav je alergija?
Alergija je nenormalna, preveč burna reakcija imunskega sistema na stik s snovjo, ki za večino psov ni škodljiva, pri posameznih psih pa povzroči različne alergijske reakcije, ki se razlikujejo glede na to, kako alergen pride v stik s telesom, in glede na to, kako se preobčutljivost izrazi.
Alergija je lahko sezonska ali pa je prisotna vse leto. Glede na to, kdaj in kako pogosto se pojavljajo znaki ter koliko časa so prisotni, lahko ugotovimo, za kakšen tip alergena gre.
Pri psih sta najpogostejši reakciji kožna alergijska reakcija in reakcije na hrano – pri tem ne gre vedno za pravo alergijo, včasih gre v resnici za prehransko netoleranco, ki povzroči zelo podoben odziv telesa, a ni imunološkega izvora.
Praksa kaže, da so najpogostejše alergijske reakcije pri psih povezane s preobčutljivostjo na hrano, saj predstavljajo kar 70 % vseh alergij. Najpogostejši alergeni so: gluten, prehranske beljakovine, kot so govedina, piščanec, mleko in mlečni izdelki, ter soja, v številnih primerih pa so lahko povzročitelji reakcij tudi konzervansi in barvila, zato se le-teh pri izbiri industrijske prehrane poskušamo izogniti.
Prehranske netolerance se lahko pokažejo v obliki prebavnih motenj, ki vključujejo napenjanje, pretakanje po črevesju, bruhanje in drisko, redkeje pa tudi kronično zaprtost. Alergija na hrano se lahko izrazi tudi v obliki kožne reakcije, ki jo prepoznamo po srbečici ter pordeli koži oziroma izpuščajih, ki jih najlažje opazimo na predelu trebuščka in tacah. Pes, ki ima alergijsko kožno reakcijo, se konstantno praska po telesu in ušesih, neredko je posledica alergije tudi kronično vnetje ušes, pogosta pa sta tudi lizanje in grizenje tac, ki so po navadi pordele in občutljive na dotik.
Poleg alergij na hrano se pri psih pojavljajo tudi alergije na okoljske alergene, kot so cvetni prah, pršice, kombinacija morske soli in sonca, itd. Takšne alergije so običajno omejene zgolj na določen časovni termin v letu ali le na določen prostor. Povzročijo že opisane kožne reakcije, izcedek iz oči in smrčka, lahko pa tudi draženje dihal, ki se pokaže s kihanjem in oteženim dihanjem.
Povzročitelji kožnih alergij so lahko tudi bolhe in klopi, saj raziskave kažejo, da ima kar 30 % psov, ki so preobčutljivi na hrano, alergijo na bolšje ugrize. Pri pikih insektov, zlasti čebel in os, pri alergičnih psih obstaja možnost anafilaktične reakcije, ki povzroči zatekanje gobčka in ustne votline, ki lahko povzroči zadušitev, zato je v primeru alergijske reakcije na pik čebele nujno poiskati veterinarsko pomoč.
Kaj lahko storimo?
Čeprav so nekatere pasme, kot je moj zahodnovišavski beli terier, bolj podvržene alergijam, pa se lahko alergija razvije pri vsakem psu. Za mnoge skrbnike predstavlja veliko težavo, saj alergija načeloma ni ozdravljiva (mogoče jo je sicer omiliti s postopkom hiposenzibilizacije, a se ta načeloma pri psih izvaja zelo redko), terja pa veliko truda in pazljivosti, v nekaterih primerih pa pomeni tudi več veterinarskih stroškov.
Kadar se pri psu pokažejo znaki alergije, je najprej potrebno ugotoviti vzrok alergije. V praksi je najlažje ugotoviti alergijo na hrano – tega se lotimo z izključevalno dieto – z izločanjem sestavin iz prehrane psa. Ker so najpogostejši alergeni beljakovinskega izvora, začnemo z mesom. V prvi vrsti zamenjamo mesni vir za takšnega, ki ga pes pred tem še ni poskusil (npr. raca, zajec, konj, kenguru, koza, kamela, ovca, jelen, fazan, bivol, itd.), najbolje pa je, da zamenjamo tudi vir ogljikovih hidratov (npr. koruzo za riž ali krompir). Absolutno prenehamo s hranjenjem od mize in ukinemo priboljške ter vse druge poslastice, ki jih je pes dobival poleg glavnega obroka. Po dvanajstih tednih nove prehrane bi se morale alergije umiriti. Če se ne, je morda problem tudi katera od sestavin v novo izbrani prehrani. Če pes nima težav, sčasoma začnemo vsakih pet do osem dni novi prehrani dodajati tudi sestavine, ki jih je pes že jedel prej – drug beljakovinski vir (npr. piščanec, govedina) in drug vir ogljikovih hidratov (npr. koruza, riž), potem priboljški, itd. Najprej dodamo enega, nato drugega, nato tretjega, v razmiku približno enega tedna. Če se v tem času pojavi alergija, lahko točno določimo, ob kateri sestavini se pojavi, ter le-to za vselej izključimo iz prehrane.
Ugotavljanje in izločanje okoljskih alergenov je precej težje. Teste za okoljske dejavnike lahko opravi veterinar z intradermalnimi ali serološkimi testi, a je odpravljanje dejavnikov, ki povzročajo alergije, precej težje. Psa lahko z ustrezno zaščito sicer uspešno ubranimo pred bolhami, ki so eden izmed najpogostejših povzročiteljev alergij, z nakupom manjših embalaž hrane ter ustreznim shranjevanjem hrane, z izbiro kvalitetnega ležišča in rednim čiščenjem (s hipoalergenimi sredstvi, saj so lahko tudi detergenti alergen) ga lahko zaščitimo tudi pred različnimi pršicami, z ustrezno nego pa tudi pred glivicami in podobnimi nevšečnostmi. Najbolj neprijetne so alergije na cvetni prah, ki se lajšajo predvsem z zdravili proti srbenju, predvsem pa je naloga skrbnika, da poskuša psa kar se da zaščititi pred povzročiteljem alergij – kako točno to izvesti, vam bo svetoval vaš izbrani veterinar.
Ne glede na to, za kakšen tip alergije gre, je naša osnovna dolžnost, ki smo jo sprejeli, ko smo se odločili za psa, da zanj poskrbimo po svojih najboljših močeh. Včasih to sicer res terja kakšen evro več, a dolgoročno pomeni predvsem nekoliko več vloženega časa energije, ne nujno toliko finančnih sredstev. Pes, ki je alergik, bo imel težave vse življenje, a ko se enkrat naučimo, kako se z njimi spopasti ter kako se alergenom najbolj uspešno izogniti, to postane del našega vsakdana, tako samoumeven kot to, da je za psom potrebno pospraviti iztrebek ali da mu je potrebno vsak dan zamenjati vodo za pitje.
[/members_only]Maja Kalaš
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek
