Posebne vrste heroji, ki nesebično, prostovoljno in brezplačno pomagajo reševati življenja živali, so prostovoljci, ki si nesporno zaslužijo vse naše spoštovanje. Žal pa se o njih in njihovih doživetjih ne sliši veliko, zato si mnogi izmed nas pravzaprav sploh ne predstavljamo s kakšnimi situacijami se ti ljudje vsakodnevno srečujejo, s kakšnimi problemi se spopadajo in koliko volje in življenjske energije porabijo za reševanje živali iz najbolj grozljivih življenjskih razmer.
Vsakodnevno nosijo velikansko odgovornost za številna rešena življenja, ki bi brez njihovega posredovanja ugasnila pred našimi očmi, morda v sosednji ulici, v bližnjem gozdu, na odlagališčih za odpadke … In ki jih številni drugi sploh ne bi opazili.
Zato bi vam danes radi povedali nekaj več o življenju rešiteljev zapuščenih živali, o tem kaj vse vsakodnevno vidijo, doživljajo in prestajajo te osebe, medtem ko se mnogim izmed nas njihovo početje ne zdi dovolj pomembno, da bi jim rekli hvala.
Reševanje ni glamurozno
V nasprotju s predstavami številnih, reševalne akcije ne potekajo na visoke nivoju, v idealnem vremenu in v prijaznih pogojih. Njihove akcije se odvijajo na odmaknjenih lokacijah, v mrazu, v dežju, v blatu. Zapuščene in zavržene živali pa so ponavadi preplašene, nekatere so bile izpostavljene mučenju in zlorabam, zato človeku ne pustijo zlahka blizu. Reševalci so tako neredko izpostavljeni tudi praskam, ugrizom ter upiranju preplašenih, ranjenih in bolnih brezdomnih živali, katerim poskušajo pomagati in jim predvsem rešiti življenje. Ti ljudje velikega srca so tem nikogaršnjim živalim pripravljeni nuditi nujno pomoč, oskrbeti njihove rane, brisati njihove iztrebke in z njimi prebedeti noč, s ciljem, da jih bodo zjutraj uspešno pripeljali do prvega veterinarja. Ti ljudje so pripravljeni, čeprav za svoje delo ne dobijo nobenega plačila, pogosto iz lastnega žepa plačati tudi stroške nujne veterinarske oskrbe in zdravil, so pripravljeni sami nuditi ali zagotoviti začasno oskrbo za rešene živali. Pogosto sami kupujejo hrano, izvajajo nego in oskrbo, čistijo za njimi ter jim nudijo toplino in ljubezen. Poskrbijo za vse svoje »začasnike« (tiste živali, ki so v začasni oskrbi toliko časa, dokler se jim ne najde novega doma). Obdobja začasne oskrbe pa so različno dolga, neredko trajajo tudi več mesecev.
Iskanje novega doma je največkrat sizifovo delo
Včasih je veliko lažje rešiti življenje živali, kakor pa potem najti novega in odgovornega lastnika zanjo. Najtežje je poiskati domove starejšim živalim, pa tudi takšnim, ki so čisto povprečnega videza, ki so poškodovane, imajo kronične zdravstvene težave, ne zaupajo ljudem in podobno.
Tudi kadar se potencialni posvojitelj hitro najde, je potrebno skrbno preveriti, v kakšen dom se oddajajo rešene živali. Napake namreč niso dopustne, zato se posvojitelje tudi kasneje preverja in spremlja, kaj se v novem domu dogaja s posamezno živaljo. Reševalci namreč vedno poskušajo zagotoviti, da bi se zgodbe končale srečno, da ne bi prišlo do zanemarjanja, ponovne zapustitve živali ali do zlorabe. Zavedajo se, da je njihovo delo zares končano šele, ko žival pride v dom, kjer ji bo zagotovljena vsa ustrezna oskrba in brezpogojna ljubezen – do konca njenega življenja.
Pogosto srečevanje s smrtjo živali je skrajno travmatično
Si predstavljate, da ste storili vse kar je bilo v vaši moči, rešili ste žival, jo oskrbeli, ji našli najboljšega veterinarja, pa je ljubljena žival kljub temu izgubila svoj boj za preživetje? To je trenutek, ki se ga boji vsak lastnik, enako travmatičen pa je tudi za vsakega rešitelja. Žal pa so zapuščene, brezdomne živali pogosto najdene poškodovane, bolne, prezeble, shirane in dehidrirane, torej v splošno zelo slabem stanju. Prognoza je vselej vprašljiva in izid negotov. Bolečina rešitelja ob izgubi pa zaradi tega seveda ni nič manjša in doživljajo jo, žal, tudi pogosteje.
Nerazumevanje okolice in nestrinjanje s prizadevanji za rešitev slehernega življenja je boleče in stresno
Stanodajalci, sosedje, delodajalci in številni drugi posamezniki za te srčne ljudi nimajo razumevanja, tako, da jim namesto zahvale in priznanja za njihove herojske podvige pogosto raje grozijo s kaznimi, tožbami, prijavami, odpovedmi pogodbe o zaposlitvi in izselitvi iz stanovanja. To je zahvala, ki jo dobijo za svoj trud, znoj in solze.
Vse to pa so le nekatere od najpogostejših težav, s katerimi se dnevno spopadajo ljudje, katerih imen ne poznate, katerih glasu še niste nikoli slišali in katerih obrazov še niste nikoli videli.
In vendar so to posebni ljudje, heroji z velikimi, tisočkrat zlomljenimi in tisočkrat zakrpanimi srci. Ljudje, ki se ne obrnejo stran. Ljudje, ki živijo med nami, med vami, a jih pogosto niti ne opazimo. Ljudje, ki tega ne počno za denar, za slavo, za lažjo vest … Ljudje, ki si vsakodnevno prizadevajo za to, da pomagali tistim živim bitjem, ki nimajo nikogar drugega. Zato, ker jim nekdo mora. Bodimo vsaj toliko človeški, da jim ne stojmo na poti, da jim prihranimo nepotrebne težave, da jih ne oviramo pri njihovih prizadevanjih. Bodimo vsaj toliko korektni in tolerantni, da jih ne obsojamo. Kadar in kolikor lahko, jim raje pomagajmo, vsak po svojim močeh in v skladu s svojimi prepričanji. Spoštujmo njihovo delo, zavedajmo se, da je to početje, ki terja resnično celega človeka. Marsikdo od nas tega ne bi zmogel. Hvala vsem, ki zmorete.
Maja Kalaš
