Življenje našega psa je obenem naš odsev

zivljenje-nasega-psa-je-obenem-nas-odsevPes je izrazito družabno bitje, ki je že od nekdaj tesno povezano s človekom. Včasih je opravljal številne pomembne vloge: od lova, varovanja premoženja in obrambe do vleke in ne nazadnje tudi ogrevanja, za kar so služili recimo samojedi, ki so dobili tudi ime po istoimenskem plemenu, katerega člane so psi s svojim toplim kožuhom greli in že takrat so se igrali z otroki. S tem, ko so ljudje odprli dom svojemu psu pred več stoletji in celo tisočletji, so že pokazali, da je pes del njihove družine. Ljudje so jim zaupali. In v tem smislu so bili zelo napredni. Paradoks, ki se danes pojavi, je, da živimo v 21. stoletju, torej v času hitrega tehnološkega razvoja, kjer imamo na voljo ogromno informacij in mnogo več možnosti, kot so jih imeli nekoč. Kljub izjemnemu tehnološkemu napredku pa ni treba ravno daleč, da opazimo psa na verigi ali v (premajhnem) pesjaku. Ob tem se vedno vprašam: kako je to mogoče?

Z udomačitvijo je postal pes človekov najboljši prijatelj, kot lahko pogosto zasledimo. Najboljši zato, ker je zvest, nas ima brezpogojno rad in ceni vsako malenkost, ki jo naredimo zanj. Nikoli ni slabe volje, nas ne nadira ali žali, temveč se nas vedno razveseli s posebno iskrico v očeh, ki jo premore samo on. Žal pa te iskrice, ki jo omenjam, mnogi lastniki psov nikoli ne opazijo. S psom posledično ne vzpostavijo tesne vezi in se od njega oddaljijo. Tako pride do rekov in pregovorov, kot so »biti na psu«, »lačen kot pes«, »zebsti kot psa«, »lagati kot pes«, »nagnati koga kot psa«, »pretepsti koga kot psa«, celo »ubiti koga kot psa« in še mnoge druge, ob katerih me kar stisne pri srcu. Kot lahko opazite, vsebujejo vse navedbe negativno konotacijo oziroma so ekspresivne (slabšalne). Človek je tisti, od katerega je pes odvisen že skoraj 15.000 let, kolikor je minilo od njegove udomačitve. Namesto da bi zanj ustrezno poskrbel, mu omogočil dostojno življenje, kakršno si vsak štirinožni pasji prijatelj nedvomno zasluži, ter ustvaril pregovore s pozitivno konotacijo, kot so npr. »ljubiti koga kot psa«, »čutiti ljubezen kot do psa«, »skrbeti kot za psa« ipd., kar sem si v tem hipu izmislila, je prišel sčasoma do tako groznih primerjav, ki sem jih prej navedla. Do tega je žal prišlo, ker je izhajal iz sebe in svojega odnosa do psa, saj je človek psa stradal, nagnal, pretepal in celo ubil. Kako rada bi napisala, da je to del preteklosti in se je današnja miselnost spremenila. Vsekakor je napredek tudi na tem področju opazen, toda bistveno je prepočasen, če ga primerjamo s tehnološkim. Zakaj je temu tako, ko pa je človek vendarle čustveno bitje in bi se moral še zlasti na osebnostnem in čustvenem področju najprej razvijati? Morda zato, ker to počne, temveč samo v kategoriji »človeškega«, torej neodvisno od drugih bitij? To so vprašanja, ki si jih zastavim skoraj vsak dan ob pogledu na sosedovega psa, ki je cele dni v pesjaku, ko se vsako jutro in večer sprehajam mimo psa, ki je na verigi in čaka, kdaj si bo njegov lastnik vzel nekaj minut, ki mu jih na dan nameni, ko mu prinese … Hm, morala bi napisati »hrano«, a kar težko mi gre iz ust, ko vem, kaj dejansko dobi. Najbrž je ključ res v tem, da človek izhaja iz sebe in svoje izkušnje, zato vam bom zdaj zaupala svojo.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Sanja Berend

Objavljeno v dvaintrideseti številki revije Kužek