Pes je izrazito družabno bitje, ki je že od nekdaj tesno povezano s človekom. Včasih je opravljal številne pomembne vloge: od lova, varovanja premoženja in obrambe do vleke in ne nazadnje tudi ogrevanja, za kar so služili recimo samojedi, ki so dobili tudi ime po istoimenskem plemenu, katerega člane so psi s svojim toplim kožuhom greli in že takrat so se igrali z otroki. S tem, ko so ljudje odprli dom svojemu psu pred več stoletji in celo tisočletji, so že pokazali, da je pes del njihove družine. Ljudje so jim zaupali. In v tem smislu so bili zelo napredni. Paradoks, ki se danes pojavi, je, da živimo v 21. stoletju, torej v času hitrega tehnološkega razvoja, kjer imamo na voljo ogromno informacij in mnogo več možnosti, kot so jih imeli nekoč. Kljub izjemnemu tehnološkemu napredku pa ni treba ravno daleč, da opazimo psa na verigi ali v (premajhnem) pesjaku. Ob tem se vedno vprašam: kako je to mogoče?
Z udomačitvijo je postal pes človekov najboljši prijatelj, kot lahko pogosto zasledimo. Najboljši zato, ker je zvest, nas ima brezpogojno rad in ceni vsako malenkost, ki jo naredimo zanj. Nikoli ni slabe volje, nas ne nadira ali žali, temveč se nas vedno razveseli s posebno iskrico v očeh, ki jo premore samo on. Žal pa te iskrice, ki jo omenjam, mnogi lastniki psov nikoli ne opazijo. S psom posledično ne vzpostavijo tesne vezi in se od njega oddaljijo. Tako pride do rekov in pregovorov, kot so »biti na psu«, »lačen kot pes«, »zebsti kot psa«, »lagati kot pes«, »nagnati koga kot psa«, »pretepsti koga kot psa«, celo »ubiti koga kot psa« in še mnoge druge, ob katerih me kar stisne pri srcu. Kot lahko opazite, vsebujejo vse navedbe negativno konotacijo oziroma so ekspresivne (slabšalne). Človek je tisti, od katerega je pes odvisen že skoraj 15.000 let, kolikor je minilo od njegove udomačitve. Namesto da bi zanj ustrezno poskrbel, mu omogočil dostojno življenje, kakršno si vsak štirinožni pasji prijatelj nedvomno zasluži, ter ustvaril pregovore s pozitivno konotacijo, kot so npr. »ljubiti koga kot psa«, »čutiti ljubezen kot do psa«, »skrbeti kot za psa« ipd., kar sem si v tem hipu izmislila, je prišel sčasoma do tako groznih primerjav, ki sem jih prej navedla. Do tega je žal prišlo, ker je izhajal iz sebe in svojega odnosa do psa, saj je človek psa stradal, nagnal, pretepal in celo ubil. Kako rada bi napisala, da je to del preteklosti in se je današnja miselnost spremenila. Vsekakor je napredek tudi na tem področju opazen, toda bistveno je prepočasen, če ga primerjamo s tehnološkim. Zakaj je temu tako, ko pa je človek vendarle čustveno bitje in bi se moral še zlasti na osebnostnem in čustvenem področju najprej razvijati? Morda zato, ker to počne, temveč samo v kategoriji »človeškega«, torej neodvisno od drugih bitij? To so vprašanja, ki si jih zastavim skoraj vsak dan ob pogledu na sosedovega psa, ki je cele dni v pesjaku, ko se vsako jutro in večer sprehajam mimo psa, ki je na verigi in čaka, kdaj si bo njegov lastnik vzel nekaj minut, ki mu jih na dan nameni, ko mu prinese … Hm, morala bi napisati »hrano«, a kar težko mi gre iz ust, ko vem, kaj dejansko dobi. Najbrž je ključ res v tem, da človek izhaja iz sebe in svoje izkušnje, zato vam bom zdaj zaupala svojo.
[members_only]
Imam 11-letnega samojeda Makija, ki mi ga ni treba podrobneje opisovati, saj najbrž vsak bralec revije Kužek ve, o kako čudovitem bitju govorim. On je moj medvedek – »nasmejan«, izredno prijazen, ljubek, nežen, ljubeč … Kar ne morem nehati. Je vse to in še več. Seveda ima tudi ogromno dlake, ki marsikoga zmoti. Ko sva kje na sprehodu, skoraj ni človeka, ki se ne bi ozrl za nama. Vsem je čudovit, oh in sploh, vsi bi ga božali, ko pa se malo pogovarjamo, pravijo, da bi imeli sibirskega huskyja. Enako pravijo tudi moji gosti. Zakaj bi radi huskyja, če jim je moj »fant« (kot mu sicer pravim) tako všeč? Odgovor je vedno enak: »Ker ima preveč dlak.« Ko slišijo ali celo vidijo, da ga imamo v hiši, je še huje. Nihče ne pove, skoraj vsak pa že s pogledom pokaže, da nismo najbolj »normalni«, ker imamo takega psa v hiši, čeprav ima zunaj veliko dvorišče. In povrhu vsega nimamo niti pesjaka! Ne, meni to ni noro. S tem namenom obstajajo sesalci. Odkar je naš Maki pri nas, je tudi sesalec postal moj najboljši prijatelj, čeprav sem se ga včasih močno otepala. Zdaj niti enega niti drugega ne zamenjam za nič na svetu. Namreč sesalec je sedaj predmet, ki ga povezujem z mojim »fantom«. Celo nanj sem se navezala. Sicer pa so njegove dlake enako kot naši lasje, na katere si določene ženske dajejo celo podaljške. Zakaj bi me torej motila pasja dlaka?
Z leti sem doživela veliko lepih, a žal tudi precej bolečih in težkih trenutkov, ko mi je moj Maki stal ob strani, me podpiral kot nihče drug in ko sem raje videla, da je tiho, me iskreno gleda in ga lahko objemam, kakor da poslušam bolj ali manj enake fraze iz človeških ust. Med nama se je z leti stkala posebna vez, ki je vsak dan globlja in bo za vedno obstajala, tudi ko ga nekoč ne bo. Je tako močna, da je neizbrisljiva. Marsikdo od gostov se čudi, kakšno nego ima naš kuža, in najbrž se mnogim zdi smešno, ker mu perem zobe, kupujem različna prehranska dopolnila, ortopedsko posteljo itd., toda jaz sem na vse to ponosna, saj vem, da so ga veterinarji že pred tremi leti odpisali in da brez tega najbrž ne bi bil zdaj ob meni in mi dajal inspiracijo za pisanje. Želim povedati, da je pri nas rek »živi kot pes« kompliment, saj mu včasih privoščim več kot sebi. In menim, da je tako prav, saj je odvisen od mene in ne more sam zase poskrbeti. Ko pa imaš nekoga rad, si želiš, da je srečen, ljubljen in na varnem. Ni pomembno, ali je to človek, pes, mačka ali kakšno drugo bitje. Je nekdo, ni nekaj. Žal smo ljudje še vedno pogosto ozkogledni in mislimo samo nase. Velikokrat takrat, ko nosim hrano kakemu zapuščenemu psu in sprašujem druge za morebitno pomoč, slišim, da »ljudje še zase nimajo, kaj šele za pse«. Spet delamo hierarhijo, mi, ljudje, sebe povzdigujemo na vrh in si dovolimo vladati nad drugimi po svoje. Obnašamo se, kot da smo edini na svetu. Ko pride do kakšne naravne katastrofe, recimo potresa, kakršen se je nedavno zgodil v Italiji, in postane človek kljub vsem danim sposobnostim nemočen, nastopi pes, ki nam pokaže, da je njegova vloga v družbi bistveno večja, kot jo priznavamo.
Želim si, da bi vsak lastnik, ki še ni odkril iskrice v očeh svojega psa, stopil ven iz hiše in vsaj eno uro preživel v družbi svojega psa, nato pa mu iskreno pogledal v oči. Prepričana sem, da jo bo nato našel, saj je vsak pes drugačen, a njihov pogled je podoben, enako topel in ljubeč. Problematičnost verig in ne nazadnje tudi pesjakov, ki so tako popularni, ni samo omejitev pasje svobode, temveč odtujitev od lastnika. Če vidiš nekoga le pet minut na dan, ni čudno, da nisi z njim povezan, saj niti nimaš časa za navezavo. Ko pa je nekdo (in ta nekdo je tudi pes!) del tvoje družine in mu odpreš vrata svojega doma in srca, postane tudi del tebe in vajina zgodba postaja posebna, neponovljiva in samo … vajina. Tega bogastva nam nihče ne more vzeti, čeprav se ga mnogi žal sploh ne zavedajo in ne vedo, kaj s tem zamujajo. Naredimo korak naprej tudi v naših glavah in sprejmimo, da pogled na psa pove vse o njegovem lastniku. Jaz sem ob tem ponosna, kaj pa vi?
Če čisto na koncu odgovorim na začetno vprašanje, odločno trdim, da bi moral biti vsak pes družinski član in kot tak enakovreden vsem ostalim v družini. Edina pomanjkljivost psov je, da živijo bistveno krajše od človeka, sicer pa jim lahko marsikaj zavidamo.
[/members_only]
Sanja Berend
Objavljeno v dvaintrideseti številki revije Kužek
