Priznati moram, da sem v vseh letih, odkar je mojem življenju moja psička, sebi in njej kar nekajkrat zastavila vprašanje, »zakaj mora vedno iz sprehoda prinesti največje drevo, ki ga najde«? Zakaj drevo? Ker so njene lesene pridobitve prej spominjale na drevesno deblo, kot pa na palico običajne velikosti.
Seveda smo potem med celotnim sprehodom v nevarnosti, da nas njena palica ali udari ali celo zbije na tla (zato smo med pasjimi drvarskimi pohodi zelo poskočni). Poseben projekt je tudi to velikost spraviti skozi majhne prehode ali mostove (ker palice – ne glede na vse – seveda ne izpusti iz gobčka). Ob ogledu tega videa tako nikakor nisem mogla ostati resna, saj je situacija kar preveč enaka – kuža namreč svojega lesenega ulova nikakor ne mora spraviti čez prepreke. Še posebno pa nas nasmeje njegov srce parajoči in trpeči pogled, naj mu že nekdo pomaga. Seveda ne moremo prezreti tega pogleda in tudi sama sem že večkrat pomagala nositi to ogromno palico vse do doma (moje pomoči je psička še posebno vesela v kakšnem ovinku ali ozkem prehodu, kjer se vsakič nekam zaplete).
Zakaj pa naj bi psi sploh prinašali palice oz. jih nosili naokoli? Psi so bili sprva udomačeni za pomoč pri lovu, lovci pa so bili tudi že pred njihovo udomačitvijo. Po nekaj tisočletjih smo spodbujali številne pasje lovske instinkte, eden izmed njih je tudi prinašanje plena svojemu gospodarju. Nekateri strokovnjaki tako trdijo, da prinašanje palice domov morda simulira prinašanje ulovljene živali skrbniku (v preteklosti pa lovcu). Če se želijo s palico tudi igrati, potem morda simulirajo boj s plenom. Stresanje z glavo in vlečenje sta tako zelo zabavni pasji igri, v katerih kosmatinci izredno uživajo in izhajata iz selektivne vzgoje psov v zgodovini. Igranje in žvečenje palice pa je dobro tudi za pasje dlesni in zobe (ko se zataknejo v most, kot se je kuža v videu, pa poskrbijo tudi za nemalo smeha in dobre volje skrbnikov).
Maša Pirnat
