Če se na začetku prispevka malo pošalim, lahko napišem, da imamo veterinarji pogosto težavo pri komunikaciji s svojimi pacienti, predvsem takrat, ko bi kosmatinčkom morali dopovedati, da naj nekaj dovolijo svojim lastnikom oziroma storijo, ker je to potrebno za njihovo ozdravitev. Tu mislim predvsem na kužke in muce in probleme pri uživanju zdravil v obliki tabletk ali sirupov. Prav tako lastniki malih živali pogosto sprašujejo, kako je s terapijami v okviru zdravljenja pri bolezenskih stanjih malih živali, saj ponekod veterinarji oziroma veterinarske ustanove prakticirajo ponavljanje terapij vsakodnevno ali celo dvakrat dnevno, drugi veterinarji pa dajo živali samo eno injekcijo in potem še tabletke za domov. Dogaja se tudi to, da določeni veterinarji kategorizirajo pogosto dajanje terapije v obliki injekcij kot nekaj slabega, škodljivega in skoraj usodnega za žival, kar pri lastnikih živali vzbuja nelagodje in nezaupanje do opravljenih terapij in zdravljenja. Zaradi razjasnitve omenjenih situacij pri terapijah kužkov in muc bom v prispevku skušal pojasniti, kaj vse vpliva na dolžino in frekvenco terapije in na sam način izvajanja terapije bodisi z injekcijami (parenteralna terapija) bodisi tabletkami, sirupi in ostalimi zdravili (peroralna oziroma per os terapija).
Vrsto in dolžino terapije pri bolezenskem stanju živali določi lečeči veterinar po svojih izkušnjah in strokovnem znanju in pri tem mora vsekakor upoštevati tudi farmacevtsko sestavo zdravila in predpisano uporabo le-tega. Zavedati se moramo, da mora trajati zdravljenje z antibiotiki, kot pri ljudeh, tudi pri živalih določeno časovno obdobje in najslabše je, če po zaužitju samo nekaj tabletk samoiniciativno prenehamo s terapijo, ker je pacientu bolje. [members_only] Od 5 do 7 dni trajajo minimalne terapije z antibiotiki, lahko pa tudi bistveno dalj, kar je odvisno od primera do primera. Vsako zdravilo ima tudi predpisano frekvenco uporabe, kar pomeni, da ga mora bolnik dobiti oziroma zaužiti vsakih 24 ur, ali pa vsakih 12 ur, 8 ur ali celo vsakih 6 ur. Vsekakor s pogostejšo frekvenco narašča tudi učinkovitost zdravila. V težjih bolezenskih primerih se odločimo za pogostejšo uporabo (frekvenco dajanja), v lažjih pa za redkejšo. Najpogosteje se pri živalih uporablja frekvenca dajanja zdravila vsakih 12 ali vsakih 24 ur, razen pri živalih, ki so hospitalizirane in ostanejo v bolnišnici. Hospitalizirane živali lahko dobivajo terapijo konstantno v infuziji oziroma v zelo kratkih časovnih razmikih. Drugače pa pogosto nastopijo težave zaradi časovne omejenosti lastnikov živali, saj terapija z injekcijami vsakih 12 ur pomeni, da mora lastnik pripeljati obolelo žival dvakrat dnevno v veterinarsko ustanovo, kjer prejme terapijo.
Večino zdravil lahko damo živali namesto z injekcijo tudi v obliki tabletk in sirupa. Tu pa se lahko začnejo težave, saj so živali lahko zelo nepredvidljive pri jemanju zdravil v obliki tablet, kapsul ali sirupa in se temu upirajo na vse možne načine. Za muce je značilno, da so izredno problematične pri per os uporabi zdravila in zaznajo zdravilo tudi, če smo ga vmešali med najljubšo hrano, in seveda obrok z zdravilom zavrnejo. Pri dajanju tabletk direktno v gobček, kjer lastnik porine tabletko oziroma kapsulo muci s prstom na koren jezika, je lahko lastnik v nevarnosti, saj ga muca pri tem lahko ugrizne. Zdravilo je namreč treba poriniti globoko v grlo, saj ga drugače žival enostavno izpljune. Podobno se dogaja tudi pri kužkih, čeprav njih vseeno lažje prepričamo, da zdravilo zaužijejo s hrano, kot mačke. Lažje jih prevaramo s koščkom mesa ali sira, v katerega skrijemo zdravilo. Pri dolgotrajnih terapijah, se pravi terapijah, ki zahtevajo dalj časa trajajoče jemanje zdravil, se vsekakor detajlno pogovorimo z lastnikom živali in predvidimo možnosti uporabe zdravila. Neizpodbitno dejstvo je, da je terapija, ki je aplicirana živali z injekcijami, vsekakor najzanesljivejša, zato pri hujših bolezenskih stanjih, kot so temperaturna stanja, pljučnice, zastrupitve, bruhanja in driske in še bi lahko našteval, vsekakor ponavljamo terapijo z injekcijami nekaj dni zapored, oziroma, dokler se klinična slika pacienta ne stabilizira. Popoln strokovni nesmisel je dati lastniku živali, katera ne je, celo bruha in ima drisko, tabletke, da jih daje svoji živali, saj je povsem jasno, da jih žival ne bo zaužila. Tudi zelo strokovno in etično sporno je prevaliti odgovornost zaužitja zdravila pri živali na lastnika in potem v primeru neuspešnega zdravljenja okriviti lastnika, ker ni uspel z dajanjem terapije svoji živali. Zaradi vsega omenjenega se, kot sem že napisal, za vsak posamezni primer skupaj z lastnikom bolne živali odločimo o terapiji in mu predlagamo za žival najboljšo rešitev. Pogosto so to parenteralne terapije vsakih 12 ur nekaj dni zapored. Zraven osnovne terapije dobiva pacient še podporno terapijo kot npr. protibolečinsko terapijo, terapijo proti visoki temperaturi, rehidracijsko terapijo in ostalo. Če je potrebno, v hujših primerih vse kombiniramo tudi z infuzijami, predvsem takrat, ko živali tudi ne pijejo same. Vse to vsekakor pomeni veliko angažiranost lastnika obolele živali in njegovega časa, ki ga porabi z vožnjo in prihodi v veterinarsko ustanovo dvakrat dnevno.
Na žalost pa se dogaja, da terapije kljub trudu veterinarja in lastnika živali niso učinkovite in se klinična slika pri živali slabša. V takih primerih lastniki živali pogosto poiščejo še dodatno oziroma drugo mnenje pri drugem veterinarju. Pri tem pa občasno razočaran opažam, da lastniki dobijo odgovor, da se živali bolezen slabša prav zaradi ogromno injekcij, ki jih je dobila, in količine zdravil. Za laika sprejemljiva teorija, ki mu vsekakor vzbudi dvome o terapiji, ki jo je dobivala njegova žival, strokovno pa povsem nesmiselna in verjetno celo zlonamerna izjava, v smislu vzbujanja nezaupanja do stanovskih kolegov in njihovega znanja. Kar ne morem verjeti, kako lahko laiki nasedejo takim izjavam. Pred kratkim sem po enem slovenskem radiu slišal gospodično, ki je vehementno zatrjevala, da ponekod v veterinarskih ustanovah mučijo živali s prepogostim dajanjem injekcij. Na srečo take teorije razvijajo le redki veterinarji.
Lahko omenim, da imam sam v ambulanti pogosto prav obratne izkušnje z nezadovoljnimi lastniki živali. Na primer dobim v ambulanto na pregled kužka in njegovega lastnika, ki je nezadovoljen, saj je že večkrat obiskal veterinarja z bolno živaljo in vedno dobil injekcijo in nekaj tabletk za vnaprej. Za tablete lastnik ni bil prepričan, če jih je kužek pojedel, saj mu jih je ponudil v hrani. Seveda se je na tak način bolezensko stanje samo pritajilo oziroma potuhnilo in samo čaka na ponoven izbruh. Narobe je tudi to, da pri takem načinu zdravljenja prihaja do rezistence oziroma odpornosti bakterij na antibiotike in vsaka ponovitev bolezni je zaradi tega težje obvladljiva.
Dolžina in frekvenca terapije, ki jo določi veterinar, mora biti jasno in logično predstavljena lastniku živali. Slednji mora biti seznanjen s prednostmi in pomanjkljivostmi terapije z injekcijami v primerjavi s terapijo s tabletkami, sirupi in ostalem. Za uporabo zdravil obstajajo natančno izdelani protokoli, kjer je opisano, v kakšni dozi in frekvenci se omenjeno zdravilo uporablja, in tega se je treba držati. Za tem stojijo farmacevtska, medicinska in veterinarska stroka. Veterinarji vsekakor težimo k temu, da čim več uporabljamo zdravila v obliki tablet in ne injekcij, čeprav, kot sem v prispevku napisal, to ni vedno mogoče in strokovno. Laiki glede tega niso poučeni in tako lahko zelo hitro s pomočjo zlonamernih komentarjev pomislijo in so zavedeni, da je vzrok za neuspešno zdravljenje njihove živali prevelika količina injekcij, ki jih je dobila njihova žival, oziroma, kot sem navedel, da se na tak način živali mučijo, ker morajo dobivati injekcije tako pogosto.
[/members_only]
Emil Senčar, dr. vet. med.
Objavljeno v petindvajseti številki revije Kužek
