Sindrom povečanega pitja in uriniranja pri psu

8473

povecano-pitje-in-uriniranje-pri-psuSte opazili, da vaš pes v zadnjem času veliko pije? Mu kar naprej zmanjkuje vode v posodi? Opazite, da urinira bolj pogosto in je urina precej več kot prej? Ste ob tem zamahnili z roko, da je za to verjetno kriva poletna vročina ali da se pes pač stara?

Mogoče. A spremembi, ki se vam na prvi pogled ne zdita nevarni (le nekoliko nevšečni), sta lahko prva simptoma več različnih bolezni, ki lahko resno ogrozijo zdravje in življenje vašega ljubljenčka.

Prekomerno povečano uriniranje (poliurija) in povečano pitje (polidipsija) sta pogosti težavi v veterinarski praksi malih živali. Po navadi se pojavljata skupaj, ni pa nujno, da lastniki opazijo oboje. [members_only] Pogosteje se pritožujejo nad povečanim pitjem, saj nenehno opažajo prazno posodo za vodo, pogostejše pitje in pitje na nenavadnih mestih (stranišča, mlake). O prekomerno povečanem pitju govorimo, kadar pes dnevno popije več kot sto mililitrov vode na kilogram telesne teže. Ta meja je seveda le vodilo, pes lahko popije preveč, tudi če ta meja še ni dosežena. Pri ocenjevanju povečanega pitja moramo upoštevati individualne potrebe psa, njegovo starost, fiziološko stanje (brejost), kolikšen je delež suhe in mokre snovi v njegovi prehrani, kakšna je zunanja temperatura, ali pes dobiva kakšna zdravila … Če imate doma le enega psa, boste dnevno popito količino vode brez težav izmerili, če jih imate več, pa boste prizadetega morali ločiti od preostalih. V nasprotju s pitjem je povečano uriniranje pogosto spregledano ali pa zamenjano z inkontinenco ali vnetjem mehurja. Za poliurijo je značilno, da pes urinira pogosteje, tudi ponoči, in na nenavadnih mestih (tudi v stanovanju), količina urina pa je velika.

Kot že rečeno, se povečano pitje in uriniranje navadno pojavljata skupaj, saj sta mehanizma izločanja vode in žeja tesno povezana, da ustvarita ravnovesje v telesu. Bolezen po navadi povzroči prekomerno izgubo vode z urinom, učinek dehidracije v telesu sproži žejo, temu pa sledi povečano pitje. Nasproten mehanizem je redkejši.

Najpogostejši vzroki povečanega pitja in uriniranja so:

Pogosti vzroki:

  • kronična ledvična odpoved,
  • gnojno vnetje maternice,
  • sladkorna bolezen,
  • hiperadrenokorticizem,
  • hiperkalcemija,
  • pielonefritis,
  • bolezni jeter,
  • primarna polidipsija,
  • iatrogeni vzroki (zdravila, tekočinska terapija, dieta).

Kronična ledvična odpoved se razvija več mesecev ali let, izrazi pa se šele, ko je okvarjenega približno 75 odstotkov ledvičnega tkiva. Skupaj s povečanim pitjem in uriniranjem lastniki lahko opazijo neprijeten zadah iz gobca, hujšanje, občasno pa tudi bruhanje. Bolezen ni ozdravljiva, vendar če jo odkrijemo dovolj zgodaj, lahko z dieto in zdravili vzdržujemo kakovostno življenje psa.

Gnojno vnetje maternice se lahko pojavi pri nesteriliziranih psicah približno od dva do 12 tednov po gonitvi. Psice so pogosto neješče, apatične, veliko pijejo in pogosto urinirajo, lahko pa tudi bruhajo in imajo gnojni izcedek iz nožnice. Stanje je smrtno nevarno, vendar je zdravljenje ob hitri in agresivni terapiji uspešno.

Sladkorna bolezen je stanje stalno povišanih vrednosti glukoze v krvi, ki nastane zaradi zmanjšane koncentracije hormona inzulina ali neodzivnosti celic nanj. Ko so vrednosti previsoke, se glukoza začne izločati z urinom, zaradi osmotskega pritiska pa ji sledi voda, kar se izraža kot povečano uriniranje. Med drugimi znaki, ki jih lastniki pogosto opazijo, je tudi povečan tek.

Hiperadrenokorticizem je hormonalna motnja, pri kateri so bolezenski znaki posledica povišanih vrednosti glukokortikoidov (hormoni nadledvične žleze) v krvi. V večini primerov je to posledica nenavadnega delovanja hipofize, v preostalih pa povečane ali tumorsko spremenjene nadledvične žleze. Poleg povečanega pitja in uriniranja imajo psi po navadi tudi povečan tek, povešen trebuh, simetrično izgubljanje dlake, tanko kožo …

V primeru hiperkalcemije (povišana koncentracija kalcija v krvi) je treba izvorno bolezen šele odkriti. Najpogostejši vzrok so nekatera rakava obolenja (na primer limfom).

Pielonefritis je bakterijsko vnetje ledvičnega tkiva in se zdravi z antibiotiki. Klinični znaki so pogosto nejasni ter vključujejo povišano telesno temperaturo, bolečino v ledvenem področju, neješčnost, povečano pitje in uriniranje, bruhanje …

Tudi pri boleznih jeter se pojavita povečano pitje in uriniranje, lastniki pa lahko poleg tega opazijo še neješčnost in zlatenico. Zdravljenje je odvisno od izvorne bolezni.

Do primarne polidipsije po navadi pride zaradi psihogenih dejavnikov. Gre za razmeroma redek pojav, najpogosteje opažen pri hiperaktivnih mladih psih, ki so veliko sami. V teh primerih se stanje po navadi razreši z modifikacijo okolja in postopno omejitvijo popite vode.

Da bi veterinar ugotovil, kaj pri vašem ljubljenčku povzroča povečano pitje in uriniranje, bo najprej s temeljitim izpraševanjem poskušal izvedeti čim več o vašem opažanju počutja psa in poteku bolezni. Natančna in temeljita anamneza je namreč ključnega pomena, da lahko izbere ustrezne diagnostične postopke. Hkrati je pomembno, da izključi vse iatrogene vzroke povečanega pitja in uriniranja. Stanje namreč lahko povzročajo tudi nekatera zdravila (diuretiki, steroidni hormoni, antikonvulzanti, tekočinska terapija), velik vpliv pa imajo tudi prehrana (briketirana, dieta z nizko vsebnostjo beljakovin), visoka zunanja temperatura in vlažnost.

Sledijo kliničen pregled in rutinski diagnostični testi, ki vključujejo pregled krvi in urina. Pregled urina je sestavljen iz merjenja specifične teže, s katerim ugotavljamo njegovo koncentriranost, pregleda z urinskim lističem in mikroskopskega pregleda urinskega sedimenta, ki nam pokažeta prisotnost nekaterih nenavadnih sestavin urina (kri, vnetne celice, beljakovine, glukoza, kristali, bakterije …). Po potrebi sledi še bakterijska kultura urina, da ugotovimo vrsto okužbe. S pregledom splošne krvne slike in biokemijsko analizo krvi veterinar mogoče že odkrije vzročno bolezen. Če vzroka ne najde, se odloči za ustrezne nadaljnje preiskave.

[/members_only]

Urša Andromako, dr. vet. med., Radovan Zajc, dr. vet. med.

Objavljeno v devetnajsti številki revije Kužek