Kadar se s svojima kosmatincema sprehajam po mestu Aska (mešanka med aljaškim malamutom in nemškim ovčarjem svetlih barv) večkrat dobi kakšen kompliment mimoidočih in mnogi jo želijo pobožati kljub temu, da je velika. Lux je manjši črn mešanček z labradorcem, ki je veliko bolj razigran in željan pozornosti, kot njegova velika sestrica, vendar kljub temu večkrat ostane spregledan in zanj me pogosteje vprašajo ali je “hud”. Se vsak dan srečujem s sindromom črnega psa?
Sindrom črnega psa je izraz, ki se je razširil v zadnjih letih in temelji na hipotezi, da se psi s črnimi kožuščki redkeje posvajajo, zato preživijo dlje časa v zavetiščih in so posledično pogosteje evtanazirani, kot kužki z drugimi barvami kožuščkov. Uradnih statističnih podatkov, ki bi potrdili ali ovrgli obstoj sindroma črnega psa ni, vendar so podporniki teorije prepričani, da večina bodočih pasjih lastnikov v zavetiščih išče pse svetlejših barv. Na primer v zavetišču, kjer so črni, rjavi, peščeni in pisani psi, bodo pogled potencialnih lastnikov pritegnili psi s kožuščki svetlejših barv.
Najpogostejši razlogi za veliko število črnih psov v zavetiščih naj bi bil izgled psov v slabo osvetljenih zavetiščih, težave pri fotografiranju črnih psov, vraževerja in strah pred temnini (strašnimi) psi.
1. Slabo osvetljena zavetišča
V slabo osvetljenih celicah zavetišč je težko videti pasji obrazek – še posebej, če je ta črn. Ker smo ljudje izrazito vizualna bitja pa lažje občutimo povezanost s psom, katerega obrazne poteze razločno vidimo. Slaba osvetljenost zavetišč je torej pomemben faktor zaradi katerega so črni psi spregledani.
2. Fotografiranje črnih psov
Internet je postal pomemben, če ne celo najpomembnejši, faktor pri posvojitvah. S fantom sva na primer Luxa pred posvojitvijo videla le na fotografiji. Tako so fotografije postale ključnega pomena pri iskanju novih domov za brezdomne kužke. Na žalost pa črni psi niso najbolj fotogenični. Zaradi njihovega črnega kožuščka ne pridejo do izraza njihove obrazne poteze in podobno kot v temnih zavetiščih, tudi preko fotografije potencialni posvojitelji z njimi ne morejo vzpostaviti povezanosti. V zavetiščih so se zato odločili, da pse fotografirajo z ovratnicami ali ruticami živih barv, v dobro osvetljenih prostorih. Eno od ameriških zavetišč je svoje črne kužke celo fotografiralo s šopki pisanega cvetja na glavi ali okrog vratu. Na ta način so želeli pritegniti pogled ljudi na pasje obrazke, da bi se lahko zaljubili vanje.
3. Vraževerja
Kljub temu, da so žrtve vraževerij predvsem črne mačke, pa obstajajo tudi vraževerja o črnih psih. Tako nekateri verjamejo, da so črni psi zli in celo da se vampirji ponoči preobrazijo v črne pse in tako nemoteno in neopazno pohajkujejo naokoli.
4. Črni psi so nevarni
Nekaterim ljudem se črni psi zdijo strašni in nevarni, ker je zaradi njihovega temnega kožuščka težje razločiti njihove obrazne izraze. Bojijo pa se jih tudi zato, ker srednje velike in velike pse črne barve pogosto povezujejo s pasmami, ki veljajo (brez razloga) za napadalne in agresivne, kot so na primer dobermani, rottweilerji in pitbulli. Te pasme imajo (večinoma) črne kožuščke.
Ne glede na to ali je sindrom črnega psa resničen ali ne. Ko se odločamo za posvojitev svojega najboljšega prijatelja, naj bo izgled (in barva kožuščka) zadnja in najmanj pomembna lastnost zaradi katere se bomo odločili za posvojitev.
Nina Bartol
