Blog: Silvestrski izlet

silvestrski_izletOb letošnjem prvem pokanju petard se mi je v mislih takoj odvila zgodba lanskega silvestrovanja. Pred tem sem pogosto slišala zgodbe, kako je zaradi petard pobegnil kuža. Prepričana sem bila tudi, da se meni kaj takšnega ne more zgoditi. Toda pasji strah je lahko veliko močnejši od našega prepričanja.

Lani na silvestrovo sem se z Zaro in Kanom odpravila na travnik, ki je oddaljen od naselja in kjer se pogosto igrata. Niti pomislila nisem, da bi lahko šlo kaj narobe, zato sem ju odpela, da se še malo sprostita, preden se začne ves direndaj.
Takrat pa je nekje v bližini nekdo sprožil ognjemet. Zara se je pognala proti domu in ker so bila vrata bloka zaklenjena, je tekla naprej, čim bolj stran od vsega hrupa. Vse se je odvilo tako hitro, da v tistem trenutku nisem niti povsem dojela, kaj se dogaja. Odhitela sem za njo. Kan, ki je tekel za Zaro, me je čakal pred blokom. Z vso družino smo preiskali naselje in se nato odpravili še z avti po mestu. Ker je do 3h zjutraj nismo našli, sem se odločila, da natisnem letake. S fantom in drugima kužkoma sem se odpravila ven in jih še isto noč obesila povsod po naselju, naslednji dan pa še po vsem mestu, kjer živimo. Poklicala sem policijo, zavetišča, se obrnila na radijske postaje, televizije, veterinarje, dala objavo na vseh mogočih straneh na Facebooku.

Odziv je bil ogromen in še vedno sem hvaležna za vso podporo ljudi, pa čeprav sem naredila najbolj butasto stvar v življenju. Odpela psa na silvestrovo: le kje sem imela glavo?

Zare po dveh dnevih nismo uspeli najti. Razen klica neke vedeževalke ni bilo nobenega obvestila: nihče je ni videl. Drugi dan zvečer pa nas je presenetil klic prijatelja, ki je sporočil, da je opazil Zaro v Tomačevem v Ljubljani. Iskalna akcija se je takoj preselila tja, a žal smo se po dolgih urah iskanja razočarani vrnili domov.

Že naslednje jutro ob sedmi uri pa nas poklical gospod, ki je sporočil, da je na poti v službo opazil izgubljenega kužka, ki teče ob cesti proti Grosuplju. Prepričan je bil, da je to naša Zara. Hitro smo se oblekli, moj oče je naju s fantom že čakal v avtu. Ko sva stekla po stopnicah in stopila iz bloka, pa naju je pri vratih že čakala Zara. Bila je polna adrenalina, povsem spremenjena, shujšana, s krvavimi tačkami. Prepričana sem, da je skoraj ves čas samo tekla. Ko je prišla domov, je najprej vsa veselo vznemirjena prevohala celo stanovanje, pozdravila vse člane družine, nato pa skočila na posteljo in tam prespala dobra dva tedna.

Imela je veliko srečo, da je tako preplašene ni povozil avto in da je našla pot domov. Zara se mi zdi neopisljivo neverjeten kuža in srečna sem, da se je vse srečno končalo.

Letos je ne spustim s povodca. Kupili smo tudi 30-metrsko vrvico, da bo lahko varno lovila svoj frizbi.
Praznike bomo preživeli na samotnem kraju, da se izognemo stresnemu decembru in se za silvestrovo poveselimo brez vsakega strahu.

 

Anja Gluvić