Luka Vrbančić: “Psi v zavetišču najbolj potrebujejo rutino, umirjenost, potrpežljivost in res veliko ljubezni”

438

Predno karkoli napišem, bi rad poudaril, da bom v zapisih navajal lastne izkušnje in videnja. Sem prostovoljec in ljubitelj psov, nisem trener, še manj pa kinolog. Živim s psi že 20 let brez prestanka, marca naslednje leto pa bo že tretja obletnica mojega prihoda v zavetišče v Brežicah.

Ko pes prvič pride v zavetišče, lahko opazimo različna vedenja. Od čiste sproščenosti pa vse do blaznega strahu. Zgodbe, kako pristanejo v zavetišču so različne. Razdelil bi jih v dva razreda. Prvi v znani izvor in drugi v neznani izvor.

V znani izvor bi dal smrt ali bolezen lastnika, odvzem po odločbi ali oddaja s strani lastnika.

V neznani izvor pa tiste, ki se jih najde tavajoče na neki lokaciji in niso čipirani.

Prednost prvega razreda je, da vemo vsaj nekaj o tem kako je pes živel in včasih tudi kakšnega odnosa s strani človeka je bil deležen. To je samo plus, saj potem veš, kje bi lahko sprožil neželeno reakcijo, ki najpogosteje konča z ugrizom. Ker je zavetišče čisto novo in neznano okolje, jaz pa čisto nov in neznan človek, je taka informacija zlata vredna, ker lahko od prvega dne postaviš nova pravila in s svojimi reakcijami ne vzpodbujaš neželenega vedenja. Če je npr. pes bil brcan, je ključno, da pazimo kaj počnemo, ko nam je pes med nogami. Najbolj pogosto, ko odpiramo pesjak in pes želi uiti med našimi nogami. Na ta način sem prvega dne tega leta doživel enega močnejših in najbolj bolečih ugrizov v življenju. V spomin sta mi ostala brazgotina na meči in preluknjane hlače.

Druga skupina je precej bolj zapletena, saj moraš sam dojeti v kakšnem stanju je pes. Pomaga opazovanje telesne govorice ob prvem spoznavanju in ob reakciji na druge pse, ko jih pelješ mimo njihovih vrat. V veliki večini so ti psi povsem v redu in skozi tedne, ki jih preživiš v njihovi družbi in na sprehodih, lahko oceniš za kakšnega človeka in okolje bi bil primeren ter reakcije na druge ljudi, pse, živali ali predmete, kot npr. premikajoča vozila. Velikokrat psa peljem tudi v center mesta in grem z njim na kavo v kakšen lokal ter opazujem njegovo obnašanje.

Kar pa oba razreda imata skupno, je to, da v enem in v drugem najdemo skupno lastnost ob prihodu v zavetišče… Strah in nesigurnost. Največkrat smo lahko priča takšnim psom. Mogoče za malenkost prednjačijo lastniški psi, torej tisti, katerim so umrli ali zboleli lastniki oz. so jih le te oddali v zavetišče, ko so poravnali znesek mesečne oskrbe.

Le predstavljajte si psa, ki je npr. deset let živel v stanovanju z lastnikom in potem kar naenkrat konča v pesjaku med drugimi psi, v čisto drugačnih vonjavah ter neznanimi ljudmi.

S takimi psi je potrebno biti izredno potrpežljiv, saj je pes, ki je v stanju strahu in šoka, najboljši kandidat, da bi ob kakem prenagljenem in nenadnem gibu roke ugriznil. Takšnemu psu se pusti, da sam pride do nas, medtem, ko čepimo obrnjeni stran od njega (nikoli ne obrnemo hrbta) in ne začenjamo z očesnim kontaktom. Roke ni potrebno nuditi v vohanje, ampak jo čisto sproščeno in naravno držati na kolenih. Pustimo mu, da voha, kar želi in koliko dolgo želi. V redu je, če med vohanjem nežno, igrivo in z občutkom izpustimo kratko pohvalo, kot sta npr. “Bravo” ali “Super” ter opazujemo reakcijo. Če začne sproščeno mahati z repom, smo na dobri poti, če trzne in odskoči pa moramo upočasniti tempo spoznavanja. 

To, da nam pes zaupa in pride do nas lahko traja različno dolgo; od nekaj dni pa tudi do nekaj tednov. Ne glede na to, koliko časa vzame, lahko rečem, da še ni bilo psa, ki se ne bi prepustil in zaupal. Trenutno imamo v zavetišču psičko, ki že tretji teden ne prihaja blizu človeku, kar je za zdaj najdlje od vseh, tako, da bomo videli, kako dolgo bo trajalo.

Meni osebno je ne glede na stanje psa, pa bil to strah, “agresija” ali katero drugo vedenje, najboljši občutek, ko po dolgem času in ogromno truda uspem psa dobiti na povodec in peljati na prvi sprehod. Resnično v življenju še nisem doživel lepšega in bolj izpopolnjenega občutka.

Vseeno pa velja univerzalno “pravilo”, ki se ga držim: Ne glede na izvor in stanje psa, psi v zavetišču najbolj potrebujejo rutino, umirjenost, potrpežljivost in res veliko ljubezni. Ker tisti čas, ko so v oskrbi nas prostovoljcev, smo mi njihovi ljudje, njihov razlog za veselje in motivacijo, da se jim uspe prebiti do preobrazbe in nove priložnosti v življenju.

Ko pes odide v nov dom, je ves moj trud poplačan. Glede na to, da za svoje delo ne prejemam plače, je to moje plačilo in verjemite, da se noben denar tega sveta ne more primerjati z občutki, ki te prevevajo, ko oddanemu psu pomahaš v slovo.

Luka Vrbančić