Psi so naši najboljši prijatelji, ki nas imajo brezpogojno radi in zato jih obravnavamo kot enakopravne člane družine. To je sicer povsem normalno, saj jim tudi s tem izkažemo naklonjenost, vendar pa v naši skrbi pogosto pozabljamo, da so psi še vedno živali, ne majhni otroci in da jih včasih obravnavamo kot ljudi. Sama se večkrat zalotim, da psički določeno zgodbo razlagam kot prijateljici, ona pa me gleda s svojim pametnim pogledom in si verjetno misli svoje. Takrat se moram kar malo opomniti, da človeško vedenje za psa ni naravno. Vam je to kaj znano?
Ljudi druge vrste izredno radi antropomorfiziramo oz. “počlovečimo”. To je eden izmed prvih načinov, s pomočjo katerega se skušamo povezati z drugo vrsto. Še posebno to velja za naše pse, povezava med človekom in njegovim pasjim prijateljem pa je lahko izredno globoka. Za človekovega najboljšega prijatelja psi veljajo z dobrim razlogom. Številne študije so namreč pokazale, da čustva do naših psov odražajo čustva do naših otrok, saj kemijski procesi v možganih potekajo zelo podobno. S psi se torej pogovarjamo, v njihovi bližini iščemo tolažbo, jim kupujemo igrače in oblačila, priboljške ter jih na druge načine razvajamo. Pa je pogled na pse kot na “štirnožne” ljudi problematičen? Mnogi trenerji bi na to vprašanje odgovorili pritrdilno.
Antropomorfiziranje psov ni povsem slabo, saj nas do neke mere naredi boljše spremljevalce za kosmatince, saj nam omogoča čustveno povezovanje z njimi. Je pa razlika, ali kužke le razvajamo ali od njih v resnici pričakujemo, da se bodo vedli kot ljudje. Predstavljamo vam pet najpogostejših načinov, ko s “počlovečenjem” psom lahko naredimo tako fizično kot psihološko škodo.
[members_only]
Težave s prekomerno težo in prehrano
Čeprav je vaš kosmatinec zelo sladkosned in se nam zdi srčkano, ko nas prosi za sladkarije, se moramo zavedati, da to za kužke nikakor ni zdravo. Ko se torej s pasjim spremljevalcem odpravimo na sprehod do kavarne, naj nas ne premami želja, da eno izmed dobrot privoščimo tudi lačnim očem. Prav tako ni priporočljivo, da kuža pospravlja ostanke večerje z naše mize ali da do čistega poliže posodico, v kateri je bil pred tem sladoled. Vse te dobrote, ki jih psi sicer zares obožujejo, njihova telesa napolnijo s kalorijami, konzervansi, maščobami, škrobom in drugimi stvarmi, ki vodijo v debelost in prebavne težave (kar je vse pogostejši problem pri ljubljenčkih). Mlečni izdelki denimo lahko razdražijo pasji želodec, povzročijo drisko ali celo sprožijo alergijsko reakcijo, če omenimo še sladkor, pa ta ne povzroča le težav z zobmi, ampak tudi povečuje tveganje za nastanek sladkorne bolezni.
Opravičujemo neprimerno vedenje
Še ena izmed posledic “počlovečenja” psov je opravičevanje vedenja, saj je za skrbnike pogosto najlažje ignorirati ali pa celo ne prepoznajo problematičnega obnašanja psa, saj ga obravnavajo kot osebo. Če psu v naročju dovolimo, da renči na vse osebe, ki se približujejo, je to že lep primer opravičevanja, saj se nam pri majhnem kužku renčanje zdi zelo ljubko. Pes je za nas kot majhen otrok, zato se njegovim norčijam smejemo in na vedenje ne gledamo kot na težavo, ki sčasoma lahko postane precej resna. Pogost primer je tudi uničevanje pohištva, kjer zmotno menimo, da je pes zelo jezen ali se nam želi maščevati, v resnici pa je verjetno v velikem stresu, ker bo ločen od svojega človeka ali pa ni naučen vedenja v hiši. Pripisovanje človeških lastnosti lahko vodi do neučinkovite vzgoje ali napačnih kazni, s čimer težave lahko še poslabšamo.
Dovolimo grobost do drugih psov in ljudi
Če psu dovolimo, da se neprimerno obnaša do drugih psov in ljudi, to sčasoma prav tako lahko vodi v resen vedenjski problem. Ko psi ugotovijo, da jim v vsem ugodimo, bodo postali skorajda napadalni, če se ne bomo igrali z njimi takrat, ko si to zaželijo oni ali če jim v točno določenem trenutku ne bomo prinesli najljubše igrače oz. jim pripravili obroka. Težavo predstavljajo tudi psi, ki ljubosumno varujejo svojo hrano in igračke in ne pustijo blizu nikogar. Takšno vedenje s pravo vzgojo lahko uspešno izboljšamo, opomniti se moramo le, da pes ni človek, da ne “nosi hlač v družini” ali da “ima on povsem svoje mišljenje”. Trenerji poudarjajo, da je najbolj zdrav odnos med človekom in psom tisti, kjer človek nosi vlogo trenerja/skrbnika, pes mu je podrejen in med njima vlada zaupanje ter rutina.
Želja po interakciji psa z drugimi
Ljudje smo vljudna bitja in kot takšni menimo, da je kulturno, da drug drugega pozdravimo (tudi pse, ne le ljudi), vendar pa naši kosmatinci včasih potrebujejo nekaj svojega osebnega prostora. Strokovnjaki opozarjajo, da imajo ljudje nemalokrat navado pse potiskati preko meja njihovega udobja zaradi človeških družbenih norm, ob tem pa ne upoštevajo, kako si pes te norme razlaga lia kako se odziva na dogajanje. Med takšnimi primeri so:
- ko dovolimo ljudem, da božajo in trepljajo našega psička, čeprav mu je ob tem neprijetno, ker ne želimo biti nevljudni;
- ko psa skoraj odvlečemo v pasji park, ker menimo, da se mora družiti z drugimi psički;
- ko psa prisilimo v situacijo, v kateri ga je strah, denimo zelo obljuden javni prostor ali soba z igrivimi otroci …
Ko psa z najboljšimi nameni postavimo v situacijo, kjer jim ni najbolj primetno, se lahko pes začne braniti na edini način, ki ga pozna. Ko vidimo, da je psu nelagodno, moramo biti pozorni na njegove telesne znake, kot je izogibanje očesnemu stiku, oblizovanje ustnic, nagibanje glave ali celo renčanje. Ko kuža enkrat začne renčati, je naslednji korak lahko tudi ugriz.
Razburjenje pripeljemo na tako visoko stopnjo, da psu povzroča stres
Srečen in vesel pes je nekaj najlepšega, vendar pa pretirana sreča prav tako lahko pomeni težavo. Kot skrbniki, ki imamo naše štirinožne prijatelje nadvse radi, želimo, da so ves čas veseli in razigrani. Če pa pri spodbujanju “sreče” preveč vztrajamo, to lahko postane za psa zelo stresno. Poleg veseljačenja in igranja potrebujejo psi namreč tudi miren počitek in sprostitev. To jim pomaga pri obvladovanju ravni adrenalina in kortizola (tudi za nas velja enako). Ko pes divja naokoli, se lovi s svojim repom, divje laja in je nadvse vznemirjen, to lahko vodi v povečano stopnjo stresa. Preveč vznemirjeni psi pa težko ostanejo osredotočeni in še težje nadzorujejo svoje impulze. Pse moramo torej znati tudi umiriti, saj po besedah trenerjev najbolje delujejo, ko se naučijo prehoda iz stanja vznemirjenosti v miren položaj, tako ugotovijo, kako ostati mirnejši tudi v stresnih situacijah.
[/members_only]
Maša Pirnat
