Sankanje s psom? Zakaj pa ne! – 2. del

sankanje-s-psom-zakaj-pa-ne-2-del
Foto: Tea Vardjan Rožič

V prvem delu ste lahko spoznali, da je sankanje v pasji družbi odlična popestritev v mrzlih zimskih dneh. Tokrat nadaljujemo z nasveti, ki vam bodo prišli prav, če se boste za tovrstno zimsko aktivnost odločili tudi sami.

Kam na sankanje?

Sankate se lahko skoraj kjerkoli. Potrebujete le dovolj snega in nekaj klančine. Za najmlajše bo dovolj že bližnji hribček, za zahtevnejše pa imate na voljo zasnežene gorske ceste, naravne proge ali posebej urejena sankališča. V kolikor se odločite za organizirano sankanje oziroma sankanje na urejenih sankališčih ob smučarskih progah, se predhodno pozanimajte, ali je dovoljeno tudi za pse.

Primerna oprema

Da bo sankanje pozitivna izkušnja, potrebujete ustrezno opremo.

Oprema za vodnika: Za sankanje potrebujete tople nepremočljive obleke in dobro obutev. Izberite čevlje z močnim in robustnim podplatom, da bo zavijanje in zaviranje med sankanjem lažje in varnejše. Čevlji naj segajo preko gležnjev, da preprečite morebitne poškodbe. Nikar ne pozabite na kapo in dobre rokavice, saj bodo roke ves čas izpostavljene mrazu. Priporočljivo je imeti tudi gamaše, ki vas bodo dodatno ščitile pred snegom. Za boljšo varnost ne pozabite na čelado – predvsem za otroke naj bo to obvezna oprema. Ne tako nujna, a vseeno zelo priporočljiva, so tudi smučarska očala. Ta vas bodo ščitila pred letečimi drobci snega, hkrati pa preprečevala solzenje oči.

Oprema za psa: Tako kot za vodnika, potrebujete primerno opremo tudi za psa, čeprav ni bistveno drugačna od tiste, ki jo uporabljate za vsakodnevne sprehode. Obvezni del so povodec, ovratnica in vrečke za pobiranje pasjih iztrebkov. V kolikor se boste odločili psa dodatno utruditi z vleko sani že med samo hojo, namesto ovratnice uporabite oprsnico. Psom, ki so občutljivi na mraz, lahko nadenete tudi plašček, čeprav sem prepričana, da jih med aktivnostjo ne bo zeblo. Občutljive pasje blazinice lahko zaščitite s kremo ali s posebnimi čevlji z gumijastim podplatom, ki ne drsijo. A pozor! Psa je treba na čevlje dobro navaditi preden se odpravite na sankanje. Ne pozabite tudi na priboljške za nagrajevanje želenega vedenja ter vodo, v kolikor se boste odpravili na celodnevni izlet.

Če se boste odločili za nočno sankanje, nikar ne pozabite na odsevne trakove in čelne svetilke, tako za vas kot vašega psa. V specializiranih trgovinah za male živali imate na voljo različne ovratnice, ki se svetijo v temi. Obvezni del opreme je tudi prva pomoč!

Nekaj napotkov za varne sankaške ture

  • Preden se odpravite na sankaško turo, mora biti pes poslušen in vodljiv. Psa naučite pravilnega gibanja med spustom – najbolje je, če pes teče za vami ali ob skrajnem robu sankaške proge. V nasprotnem primeru lahko pride do zelo hudih poškodb (psa lahko zbijete ali mu s sankami zapeljete čez tačko).
  • Izberite sankaške proge, ki so nekoliko manj obljudene. Na progo se odpravite zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko je število drugih sankačev nekoliko manjše.
  • Med hojo se držite skrajnega roba sankaške proge. V kolikor je do vrha hriba speljana pot izven proge, izberite raje to.
  • Med hojo naj bo pes ves čas na vrvici, da ne ogroža drugih sankačev. Že nenadna sprememba smeri vašega kosmatinca lahko povzroči resne poškodbe psa in/ali sankača. Prav tako ne dovolite vašemu psu, da z lajanjem, grizenjem ali zaganjanjem v sanke moti druge sankače.
  • Pred spustom psa vedno dobro ogrejte. Praviloma boste to storili že s hojo na vrh proge. V kolikor se boste do vrha pripeljali, se s psom najprej malo sprehodite ali mu vrzite nekaj kep. 
  • Na urejenih progah upoštevajte znake in signalizacijo. Bodite posebej pozorni pri prehitevanju in ustavljanju, da ne ogrožate drugih sankačev.
  • Hitrost vožnje prilagodite vašemu znanju, vremenskim razmeram, številu ljudi na progi in zmožnostim vašega kosmatinca. Z dolžino proge in hitrostjo ne pretiravajte. Tako kot ljudje, imajo tudi psi lahko musklfiber (mišično vnetje).
  • Z zahtevnejšimi turami ne začnite prezgodaj – pes naj bo star vsaj leto dni (odvisno od pasme in velikosti psa). Navajanje psa na sankanje naj poteka postopoma, dolžino poti povečujte zelo počasi. Začnite z nekaj sto metri, nato dolžino vsak dan podaljšujte, glede na uspešnost in motiviranost psa. S prvimi koraki lahko začnete tudi pri mlajših psih (od petega meseca dalje), vendar naj bodo ti usmerjeni v spoznavanje psa s sankami in ne na pravo sankanje.
  • Daljše sankaške ture niso primerne za mladičke, katerim se kosti še razvijajo. Prav tako niso primerne za starejše pse, bolne ali poškodovane pse, ki imajo težave s hrbtenico ali sklepi.
  • S tovrstnimi aktivnostmi ne pretiravajte tudi pri odraslemu in izkušenemu psu, ker je tek po bregu navzdol obremenjujoče za pasje sklepe. To naj bo vaša občasna popestritev dneva in ne vsakodnevna aktivnost.

Prvi del članka najdete tukaj!

Tea Vardjan Rožič