Sankanje s psom? Zakaj pa ne! – 1. del

sankanje-s-psom-zakaj-pa-ne-1-del
Foto: Tea Vardjan Rožič

V Sloveniji smo dobili prvo snežno pošiljko in nastopil je čas za prave zimske radosti. Sankanje postaja vse bolj priljubljena zimska rekreacija, saj gre za odlično zabavo, ki je primerna za otroke in odrasle. Če ste eni izmed tistih, ki naravnost uživate, ko se s sankami spustite po beli strmini, potemtakem to morate poskusiti z vašim najboljšim pasjim prijateljem.

Čisto prvih začetkov sankanja z mojo psičko se ne spomnim, s prvimi sankaškimi turami pa sva začeli pri njenih treh letih, v družbi mojega partnerja (zdaj moža). Ker smo bili vsi trije izredno aktivni, posebne kondicijske priprave na sankanje niso bile potrebne. Naši prvi poskusi so se začeli na manj obljudeni gozdni zasneženi cesti, saj sva s seboj imela še enega psa. Čeprav sem bila rahlo skeptična, kako se bo vse skupaj odvijalo, sem kmalu spoznala, da so bili moji dvomi odveč. Med hojo v klanec sta se psa malo poigrala in lovila snežne kepe, pri spustu pa smo tekmovali kdo bo hitrejši. Psa sta instinktivno tekla ob robu proge, v kolikor sta prišla preblizu sankam, pa sva ju na to opozorila. Za konec smo naredili še nekaj fotografskih posnetkov, nato pa se prijetno utrujeni in zadovoljni odpravili domov.

Sankanje je postala naša redna zimska aktivnost

Ker v zimskih športih izredno uživam, snega pa se vsakič znova neizmerno razveseli tudi moja psička, je sankanje postala naša redna zimska aktivnost. V neposredni bližini doma smo imeli na voljo dve sankaški progi, ki sta bili primerni za sankanje v lastni režiji. Običajno smo se na sankanje odpravili v poznih popoldanskih urah ali ponoči, med tednom pa tudi zgodaj popoldne, preden so se ljudje vrnili iz službe. Praviloma smo v enem dnevu naredili en spust, nikoli pa se nismo na progo podali več kot dvakrat zaporedoma. Ne glede na uro odhoda in ne glede na to, ali sva se na sankanje odpravila sama z možem, z družino ali prijatelji, pa nas je pri tem vedno spremljala tudi moja psička.

Za ogrevanje nas je najprej čakalo nekaj hoje

Do planinskega doma na vrhu proge smo potrebovali približno eno uro hoje. V kolikor na poti ni bilo veliko drugih sankačev, je bila psička spuščena, drugače pa je bila iz varnostnih razlogov raje pripeta. Med potjo sva naredili nekaj odpoklicev in kratkih vaj poslušnosti, občasno sem ji vrgla kakšno kepo ali ji na oprsnico pripela sanke, da jih je vlekla, kar jo je še dodatno utrudilo. Na vrhu smo naredili krajši postanek, si malo odpočili in spili vroč čaj, nato pa se je naša dogodivščina pričela. Čeprav je bilo sankanje namenjeno predvsem druženju in zabavi, smo med seboj vedno tudi malce tekmovali; le kdo bo hitrejši in spretnejši pri premagovanju ovinkov? Med prvimi je skoraj vedno bila moja psička, vsekakor pa je bila ena izmed tistih, ki nikoli ni letela iz proge.

Če je pes priden, na sankaški progi ne predstavlja ovire

Težav z drugimi obiskovalci zaradi psa nikoli nismo imeli. Res pa je, da je bila psička vedno pod kontrolo in s svojim početjem nikoli ni motila ali ovirala drugih pohodnikov in sankačev. Med hojo smo se s proge vedno pravočasno umaknili, med sankanjem pa psička ni počela drugega, kot s polno hitrostjo tekla za nami.   

Včasih ni šlo brez zapletov

Psička je z leti in izkušnjami postajala vse hitrejša in drznejša. Ker je sprva lepo tekla ob progi ali za mano, je za to nikoli nisem posebej nagrajevala. Njeno pridno vedenje sem vzela kot nekaj samoumevnega, kar pa se mi je hitro maščevalo. Že naslednjo zimsko sezono je med spustom začela lajati in se zaganjati v sanke, v kolikor smo bili zanjo prepočasni. Čeprav bi me to lahko odvrnilo od najinih skupnih zimskih aktivnosti, pa se je zgodilo ravno obratno. Še večkrat sva se odpravili na progo, kjer sem nekaj več časa in spustov izkoristila zgolj za to, da sem jo ponovno navadila, kje je njeno mesto med sankanjem. 

Sankanje naju je še bolj povezalo

Tovrstne zimske aktivnosti psičko niso samo utrudile, temveč so še povečale njeno navezanost name in željo po skupnem sodelovanju. Zaradi starosti in težav s sklepi se zadnjih nekaj let sankanja žal ne moreva več udeleževati skupaj. Čeprav v sankanju še vedno uživam, pa je vzdušje brez psa nedvomno drugačno.

Drugi del članka najdete tukaj!

Tea Vardjan Rožič