Ljudje nismo edina živa bitja, ki razumemo koncept pravičnosti in krivičnega vedenja, kar so pred kratkim izpostavili tudi na 122. letni konvenciji Ameriškega psihološkega združenja (American Psychological Association). Pravičnost je tematika, ki so se ji v zadnjem času raziskovalci še posebno posvetili in zato so v okviru socialnega vedenja raziskovali, kako je vedenje in sodelovanje prisotno pri različnih živih bitjih, vključno z ljudmi. Zmotno se zdi sebičnost tista, ki naj bi posamezniku dala najboljšo možnost razširjanja svojih genov na naslednjo generacijo (v primerjavi z drugimi posamezniki). Raziskovalci so v svojih zadnjih študijah namreč kot faktor uspeha izpostavili sodelovanje, razumevanje ideje pravičnosti pa je nujen predpogoj za razvoj kompleksnih odnosov sodelovanja.
Psi prepoznajo pravičnost, vendar ji ne namenjajo pozornosti
Alexandra Horowitz iz kolidža Banard se je na konvenciji dotaknila svoje raziskave o poštenem vedenju pri psih, ki jo je naslovila »Fair is Fine, but More is Better: Limits to Inequity Aversion in the Domestic Dog« (»Poštenost je dobra, ampak več je boljše: nenaklonjenost nepravičnosti pri domačih psih«). S sodelavci je izvedla študijo, v kateri je sodelovalo 38 psov, vsak pes pa je istočasno sodeloval z več trenerji, ki so jih nagrajevali po svoji presoji (preveč, premalo ali pravično). Ko so psi spoznali svoje trenerje, so se lahko odločili, kateremu se bodo približali v odsotnosti drugih psov. Izkazalo se je, da so vsi psi raje pristopili k trenerjem, ki so jih bolj nagradili. Med »poštenimi trenerji«, ki so pse nagrajevali sorazmerno z njihovim trudom, in trenerji, ki so dajali manj priboljškov, pa niso nič razlikovali.
[members_only]
Prejšnje študije so se nanašale le na premajhno nagrajevanje in so pokazale, da se psi izogibajo trenerjem, ki so jih dojemali kot nepravične. Novejše študije pa že dokazujejo, da psi sicer prepoznajo nepravičnost, nimajo pa težav z izkoriščanjem le-te v upanju, da bi dobili večjo nagrado. Zanimivo je, da je bilo mogoče opaziti večjo verjetnost za izbiro poštenega trenerja pri starejših psih (v primerjavi z mlajšimi). Iz tega lahko sklepamo, da psi razvijejo občutek za pravičnost skozi čas, in sicer kot posledico dolgoročnih odnosov z ljudmi.
Psi odlično presodijo, kakšen je človeški karakter
Občutek za pravičnost je tudi eden izmed pokazateljev človeškega karakterja, ki ga psi znajo zelo dobro presoditi. V naravi je dobra presoja, komu zaupati in komu ne, namreč ključnega pomena za preživetje. Volkovi se tako v splošnem raje odločijo za izogibanje konfliktov, kjer ni nevarnosti poškodb. Čeprav psi z ljudmi živijo že vrsto let, še vedno delujejo po načelu instinktov kot njihovi »divji bratje«. Vedenjski znaki človeka imajo velik vpliv na pasje vedenje, saj lahko psi posledično postanejo mirni ali pa se počutijo neprijetno. Določanje, ali je značaj določene osebe dober ali slab, je za ljudi precej težka naloga. Obstaja pa veliko različnih načinov za prikaz značaja preko človeškega vedenja, ki ga psi s svojimi čuti in empatijo znajo prebrati. Psi lahko občutijo tesnobo, strah, analizirajo ljudi na podlagi njihovih reakcij in aktivnosti ter nato presodijo, kakšen značaj človek ima. Lahko torej rečemo, da kot se mi naslanjamo na svoje razlage o pasjem vedenju, si tudi psi po svoje razlagajo človeško vedenje in najpogosteje pred našimi inteligentnimi kosmatinci ne moremo skriti prav ničesar, saj s pozornim opazovanjem naših teles, kretenj, fizičnih znakov … in izkušnjami včasih še pred nami vedo, kako bomo reagirali v neki situaciji.
[/members_only]
Maša Pirnat
