Prijatelja se ne priveže na verigo

prijatelja-se-ne-priveze-na-verigoČeprav sem že star, se še kako dobro spominjam svojih srečnih časov. Bilo je natanko dvanajst let nazaj, ko sem se še igral s svojimi pasjimi bratci in sestricami. S starši ste prišli na obisk in takoj sem stekel k tebi. Počepnil si k meni, me pobožal po mehkem kožušku in me nato vzel v naročje. Še kako dobro se spomnim tvojih besed, ki si mi jih zašepetal v ušesek. Rekel si mi, da bova najboljša prijatelja za vedno. Pogledal sem te v oči in videl iskrenost in ljubezen, ki je sijala iz njih.

Odpeljal si me v svoj dom – dom, ki je postal tudi moj. Skupaj sva se lovila po travniku okoli hiše. Skupaj sva hodila na sprehode v bližnji gozd. Ob tebi sem tekel, ko si se naučil voziti kolo brez pomožnih koleščkov. Nabirala sva jabolka, zaradi katerih te je nato bolel trebušček. Ob tebi sem ležal in ti dajal oporo, da si lažje premagal bolečine. Vsako noč si me močno stiskal k sebi in mislil sem, da sem najsrečnejši kužek na tem svetu. Skupaj sva rasla, ti si postajal čudovit mladenič, jaz pa sem iz majhne puhaste kepice zrastel v postavnega, velikega psa. Čuval sem hišo, ko si bil v šoli in te vsakič, ko si prišel domov pričakal z mahajočim repkom. Spoznal si prvo punco in nato smo vsi skupaj hodili na dolge sprehode. Tudi njo sem imel rad. Čeprav si zaradi nje imel zame manj časa, sem bil do nje zelo ljubeč, kajti vedel sem, da ti veliko pomeni. Polizal sem ti solze iz lica, ko sta se razšla.

Nato pa si bil vedno več odsoten. Moji sprehodi so bili vedno krajši in računalnik je zamenjal najine igralne urice. Ker sem te tako zelo pogrešal, sem sem in tja zgrizel kakšen tvoj čevelj. Ker nisem več tekel s teboj, sem te na sprehodih začel vleči za seboj. Bil si zelo jezen name, kajti zaradi mene med sprehodom nisi mogel pisati sporočil na majhni napravici, v katero je bil usmerjen tvoj pogled. Še vedno sem bil vesel vsakič, ko si si vzel čas zame, vendar si me začel odrinjati stran, ker sem bil prevelik in pretežek, s tačkami pa sem skoraj vsakič po nesreči umazal tvoja lepa oblačila.

In nato si spoznal nove prijatelje. Takšne na dveh nogah. Z njimi si hodil na morje, moje sprehode v gozd pa so zamenjali sprehodi do diskoteke. Seveda v diskoteko s teboj nisem smel. Nekega dne si domov prinesel nekakšno čudno vrvico. Takšne še nisem videl. Bila je iz nekakšne kovine in zelo težka. Pripel si jo na mojo ovratnico in me odpeljal iz hiše. Privezal si me ob garažna vrata. Mislil sem, da te moram počakati tam, kajti vedno si pripeljal avto iz garaže in jaz sem se ti nato pridružil.

Vendar ne tokrat. Tokrat si se odpeljal sam, mene pa si pustil privezanega. Vrnil si se šele naslednje jutro, vendar si samo odhitel mimo mene. In tako hitiš že nekaj let. Opazujem te, kako se s prijatelji na dveh nogah zabavaš. Opazujem te, kako se s tvojo novo punco veseliš skupnega življenja. Opazujem te, kako piješ kavo na terasi, na kateri sva se včasih igrala z mojo najljubšo žogico. Opazujem kako živiš in tako teče moje življenje dalje. Sem osamljen, zanemarjen in tako zelo žalosten. Opazujem, kako moje kratko življenje teče mimo mene in še vedno upam, da me boš vsaj še enkrat pogledal tako, kot si me pogledal, ko si me toliko let nazaj prvič objel. Spominjam se tudi tvojih prvih besed. Obljubil si mi, da bova prijatelja za vedno in še vedno upam, da se boš tudi ti spomnil svojih besed.

Obljubil si, da bova prijatelja. In veš kaj? Prijatelja se ne priveže na verigo.

 

Sabina Vesel