Tibetanski terier nekdaj
Izvor Tibetanski terierjev je zavit v tančico skrivnosti, najbolj pogosta zgodba pa govori, da so jih že pred dva tisoč leti vzrejali menihi v samostanih v pokrajini, ki se imenuje »Izgubljena dolina«. Dolino naj bi pred šeststo leti, preden jo je razdejal močan potres obiskali vodilni menihi in ob odhodu so jim poklonili Tibetanskega terierja, z željo, da bo prinesel mir in blaginjo njihovim samostanom.
Tibetanci so verjeli, da Tibetanski Terier prinaša srečo in da je reinkarnacija menihov, kateri so v prejšnjem življenju grešili. TT-ja menda ni bilo mogoče kupiti in le redko so jih poklanjali kot dragoceno darilo ali v zahvalo, ravno zaradi te nedosegljivosti so postali zelo cenjeni. Srečni lastniki izven samostanov so TT-je ljubili kot svoje otroke in morda se jih je tudi zato oprijelo ime »Mali ljudje«. Kjerkoli že so bili TT-ji, v domovini, v samostanih in pri družinah dobro hranjeni in negovani, po drugi strani pa so in še živijo v kardelih, ki se potepajo med hišami in sestradani jedo odpadke ljudi. TT-ji so spremljali tudi nomadska plemena, s katerimi so si delili prostor v štorih.
Naj bo to v samostanih, pri ljudeh v hišah, na ulici ali z nomadskimi plemeni, so se TT-ji razvijali v ekstremnih klimatskih in terenskih razmerah »Strehe sveta« in morda jih tudi zato povezujejo s Sangee-jem – snežnim levom in Wikipedija pravi nekako takole: snow lion predstavlja brezpogojno razigranost, um brez dvoma, ima lepoto in dostojanstvo, ki izhaja iz telesa in uma, živahno energijo dobrote in naraven občutek ugodja. Kako nam to zveni znano
Po klasifikaciji F.C.I. (Fédération Cynologique Internationale) Tibetanski Terierji sodijo v 9 skupino. Splošni videz TT-ja je krepak, srednje velik, dolgodlak, kvadraten pes odločnega videza. Višina je od 36 do 41 cm(dogovorjeno pa je, da se tolerirajo tudi nekaj višji samci, samičke pa so lahko za spoznanje nižje). Karakterno je TT zelo pozoren, inteligenten, igriv, zvest in družaben pes. Naj nebi bili napadalni, je pa značilna zadržanost do tujcev, a pogosto le ob prvem stiku. TT-ja krasi dolga dvojna dlaka, ki tudi na glavi pada čez oči, a jo lastniki pogosto spenjajo. Šape so velike in dobro odlakane. Oči so rjave, velike, okrogle in robovi vek so črni. Uhlja sta viseča, prav tako bogato odlakana in se glavi popolnoma ne prilegata. Rep je nastavljen visoko in nošen v loku čez hrbet in bogato odlakan. TT se giblje lahkotno in z močnim odrivom. Pri TT-jih srečamo res raznolike barve in kombinacije saj so dovoljene skoraj vse barve, razen čokoladne oziroma jetrne.
Kako so Tibetanski terierji iz Tibeta osvojili cel svet
Večina ljubiteljev TT-jev meni, da so prvi TT-ji, ki so prišli iz Tibeta na zahod tisti, ki jih je leta 1926 pripeljala dr. Agnes Greig. Vendar ti psi morda le niso bili prvi! Trgovske poti z zahoda skozi Tibet do Kitajske ter obratno, je takrat uporabljalo mnogo popotnikov, ki bi lahko nazaj s seboj pripeljali katero od tibetanskih pasem. Zapisi, ki pričajo o majhnih psih iz Tibeta, ki so bili pripeljani v Veliko Britanijo, segajo vse v konec 19.stoletja. Dvajset let pred psi dr. Greigove, je častita A. McLaren Morrison, strokovnjakinja za tuje pasme, pisala o majhnih psih, ki jih je dobila v Himalaji in še bilo lahko našli kakšen zapis o psih iz Tibeta, ki so tako ali drugače prišli na zahod. Vendar je ravno vseeno dr. Agnes Greig tista, ki ima največ zaslug da so TT-ji osvojili svet.
Prvo psičko po imenu Bunti je Dr. Greigova dobila kot darilo od družine hvaležne pacientke. V bolnico, kjer je delala dr. Greig, v Cawnporeju (zdaj Kanpur, v severni Indiji, takoj južno od Nepala), je psica “Lily” prišla s svojimi tibetanskimi lastniki. Dr. Greigova ni dovolila, da bi “Lily” stanovala v bolniški sobi svojih lastnikov, vendar se je ponudila, da bo zanjo skrbela sama na svojem domu, dokler si ne bo njena pacientka opomogla po operaciji. “Lily” je v tem časom povrgla mladičke in ko je njena lastnica povsem okrevala, je ponudila dr. Greigovi, naj si v zahvalo za uspešno operacijo izbere enega izmed mladičev. Dr. Greigova je izbrala belo psičko z zlatimi lisami in jo poimenovala “Bunti”.
Ko je Bunti zrasla, je dr. Greigova menila, da je psička zelo atraktivna, zato se je odločila, da jo želi razstavljati. Vpisala jo je v »Indijsko kinološko zvezo«, po nasvetu tajnika kot Lhasa terierja. Vendar, pa je skupina indijskih strokovnjakov po pregledu psičke soglasno odločila, da Bunti ni bila “Lhasa terrier”. Njihova zahteva je bila, naj ima Bunti mladiče, ki bi jih nato preučili in se odločili za katero »pasmo« gre. Leta 1926 se je dr. Greigova vrnila v Anglijo na dopust in s seboj pripeljala Bunti in psico Chota Tukra iz prvega legla ter psička Ja-Haz iz drugega legla. »Britanskakinološka zveza« jih je registrirala kot Lhassa terierji, saj so bili tako vpisani tudi v Indijski kinološki zvezi. Indijski sodniki pa so kasneje končno odločili, da gre psi psih dr. Greigove resnično za ločeno pasmo, ki naj bo poimenovana “Tibetanski terierji”.
“Tibetanski terier”– NI TERIER
Imenovanje pasme “tibetanski terierji” je posledica tega, da se je vsem ‘majhnim’ psom reklo terier (iz fr. la terre, = zemlja), čeprav niso bilo rabljeni za preganjanje lovskega plena iz njegovega bivališča, kot je bil namen običajnih terierskih pasem. Apso je tibetanski izraz, ki pomeni ‘dolgodlak’, in prav škoda je, da tibetanski terier ni bil imenova z imenom “Tibetanski apso” kar bi bilo ustreznejše in natančnejše poimenovanje.
Leta 1930 je glasilo Indijske kinološke zveze objavilo opis in pasemske standarde te »nove« pasme, skupaj z ilustracijami tipičnih Tibetanskih terierjev in Lhasa terierjev, za ponazoritev razlikovanj med njima. Z registracijo Tibetanskih terierjev (prvotno z britansko različico zapisa imena – Thibetan Terriers) je leta 1931 sledila še Britanska kinološka zveza. 28. Marca 1931 je “Mr Binks” na pasji razstavi v Karachiju dobil že svoj četrti CC (Challenge Certificate), ki mu je prinesel naslov prvaka. Na certifikatu je jasno pisalo, da je pasme tibetanski terier, tako je postal prvi TT prvak na svetu. “Thoombay of Ladkok” je kasneje, leta 1938, postal prvi britanski TT prvak. Torej Bunti, Rajah in njuni potomci so začetniki vzreje Tibetanskih terierjev kot jih poznamo danes.
DR. Greig je najprej vzrejala preko psarna svoje mame «Ladkok« in kasneje je registrirala svojo psarno “Lamleh”. V prvih letih je bilo veliko križanja med sorodniki, a treba poudariti, da je bilo parjenje psov istega rodu takrat zelo pogosta praksa, ki je pripomogla k nastajanju vrst pri večini pasem. Je pa dr. Greig dobila tudi nekaj novih psov iz Tibeta in Nepala in vse svoje cilje usmerjala v čimbolj naraven videz TT- jev. Ne gre pa spregledati dejstvo, da je avtohtone primerke psov uvozilo tudi znatno število drugih ljudi (ga. Marsh-Smith, g. Colonel Duncan, ga. Slaughter, …) in tudi ti psi so bili prav tako neznanega porekla, vendar so se pomešali z »Lamleh« psi in prispevali k razvoju pasme.
Naslednji, a zelo pomemben stadij v razvoju pasme pa je bil majhen pes, ki sta ga v pristanišču v Lancashiru na severo zahodu Anglije odkrila John in Connie Downey “psarna Luneville”. Menili so, da je skočil z ladje, ki je prišla iz Indije, dejstvo pa je, da nikoli ne bomo zagotovo vedeli ali je pes res prišel z ladje, ki je uvažala blago iz Tibeta, ali je bil to lokalni pes, ki je zašel v pristanišče in se tam izgubil? Skupina sodnikov ga je leta 1953 pregledala in odločila, da gre za TTja, in ga vpisala pod imenom Trojan Kynos, prav tako so preučili in ocenili njegovo potomstvo in znova so potrdili enako – Trojan Kynos je tibetanski terier. Downeyjeva sta ga razstavljala, prisvojil si je dva CCja leta 1954, in po prisvojitvi tretjega leta je 1955 postal prvak Cruftsa, Downeyeva in njuna psarna “Luneville” pa je kasneje imela velik vpil v oblikovanju pasme kot jo poznamo danes.
TIBETANSKI TERIER DANES
Leta so tekla in Tibetanske terierje so vzljubili ljudje širom po svetu. Nič nenavadnega ni če si vzreditelji kupijo psa ali psičko za vzrejo na drugem kontinentu ali če se več tisoč kilometrov daleč odpravijo na parjenje. Vendar se je zadnja leta kolo vzreje obrnilo za 360 stopinj – zgodovina se ponavlja. V današnjem času se spet širi genski potencial z avtohtonimi psi iz Tibeta, zato čestitke vzrediteljem, ki so dovolj smeli, da so se odločili pripeljati te pse iz Tibeta in z njimi križati. Torej, če lahko štejemo Dr. Greig in njeno psarno “Lamleh” za začetek vzreje TT-jev in če ne gre spregledati velikega vpliva Downeyjevih in njune psarne “Luneville”, pa so morda naslednji, pomemben korak v zgodovini pasme ravno “nativ” psi iz Tibeta. V želji po ohranitvi izvirnega tipa in značaja teh psov je dolgoletnemu vzreditelju Tibetanskih terierjev Peer Primožu s prijatelji uspelo iz Tibeta pripeljati v Slovenijo, in to skoraj po 40-ih letih, psa po imenu Kanze, sledili pa so mu tudi drugi psi. Genski potencil se tako spet širi, »nativ« pse in njihove potomce poleg Slovenije najdemo tudi v Italiji, Nemčiji, na Švedskem, Finskem,…
TIBETANSKI TERIERJI V SLOVENIJI
V Sloveniji je veliko TT-jev, imamo okrog 15 registriranih vzrediteljev ter Klub za tibetanske pasme Slovenije (KTP), ki je edina slovenska strokovna in ljubiteljska pasemska organizacija za Tibetanske pasme. Osnovna dejavnost KTP je vzreja psov v skladu s standardi FCI, vzgoja in šolanje psov ter strokovna pomoč lastnikom psov tibetanskih pasem. Če se boste odločali za TT-je je pravi naslov za informacije KTP in pa vzreditelji, ki jih najdete na spletni strani www.klub-ktp.si.
NEGA
TT ima dvojno dlako in “krovna dlaka” ne izpada, “podlanko” pa izčešemo. Mladička se krtači pogosto, najbolje vsak dan, sčasoma pa ko dlaka dozoreva se psa krtači 1x tedensko. Redno česanje preprečuje vozlanje, redno česana in umita dlaka pa najlepše raste in kožušček našega ljubljenca je tako njegov in naš ponos
PREHRANA
TT-ji kar se hrane niso zahtevni in če jim zagotovite kvalitetno suho hrano ne boste imeli težav. Seveda pa jim pogosto ponudite surovo in kuhano zelenjavo, občasno pa tudi nekaj surovega mesa in kosti za glodanje, pa kako žlico jogurta, skute … Količinsko pa tako ali tako pojedo malo in iz te strani res ne boste imeli velikih stroškov.
ZDRAVJE
TT-ji so dokaj zdrava pasma in pogosto dosežejo starost tudi preko 16 let. Pri TT-ji so redke, a žal vseeno možne tudi nekatere dedno pogojenime boleznimi in na nekatere so že na voljo genski testi in premišljena in selektivna vzreja odriva te bolezni v pozabo. Alergije so redke, proti zajedalcem pa priporočamo redno tretiranje. Zobni kamen lahko očistimo s ščetko, a so v veliko pomoč tudi surove goveje kosti.
Tibetanski terierji so nezahtevni psi, potrebno pa je zgodaj začeti s primernim šolanjem ter socializacijo, postaviti pravila, jih ustrezno hraniti, negovati, skrbeti za igro, sprehode,… pa nam bodo to leta in leta vračali s svojo zvestobo, ljubeznijo in nagajivim temperamentom.
ŠE MALO O TIBETANSKIH TERIERJIH IN ŽIVLJENJU Z NJIMI
TT-ji v pasji šoli
za mnenje smo zaprosili Miro Bizjan iz pasje šole Švrk
TT-ji so veseljaške narave in jemljejo šolanje kot eno veliko zabavo in če vodnik ne zastavi preveč resno, bosta uživala oba. Tibetančki zelo hitro razumejo, kaj želimo, da naredijo, naučiš jih lahko najrazličnejših vaj in tudi trikcev, saj so izjemno gibčni in če nimajo težav s težo, se praktično nikoli ne utrudijo. S pravim pristopom: dosledno, vendar brez grobosti, lahko iz TT-ja narediš čudovitega družabnika (to je vzgoja – prilagoditev novi družini). A pozor, tudi tisti, ki so šolani po vseh pravilih, včasih tibetansko zasanjajo – večinoma se to zgodi, če je vodnik nervozen ali slabe volje ali pa jih zmoti kakšno res nenavadno dogajanje v oklici.
Prava starost TT-ja za začetek sodelovanja s človekom je že v leglu ali vsaj čim prej v novem domu – vodnik ima namreč precej težje delo, če gre že za prevzgojo. Tipično za pasmo je, da si za odmor privoščijo “kroge sreče”, dirjanje v krogih po vadišču.
TT-ji in Agility – Lola in Arki (veterana v agilityu)
Piše Jasna Poznič
Agility je lahko hkrati rekreacija in zabava, pa tudi tekmovanje in druženje. Z agilityjem sem se prvič srečala pred dobrim desetletjem, ko sem želela po končani Švrkovi šoli še malce bolj zaposliti možgane takrat eno letne Tibetanske Terierke Lole in malo kasneje njenega kolega Arkija. Tibetančka Lola in Arki sta prišla do opravljenega najvišjega izpita v razredu A3. Oba sta se aktivno in z vesljem udeleževala agility tekem do Lolinega dvanajstega in Arkijeva enajstega leta, zadnji dve leti med veterani. Ni pomeben rezultat, čeprav smo bili solidni, pomembnejše je to, da smo zelo uživali, tako na treningih in tekmah, kot med prijateljih, ki smo jih spoznali pri ukvaranju s tem konjičkom.
Lola je pač Lola – čist običajna TT-jka z vsemi muhami, Arki pa je nekaj posebnega. Treba je povedati, da ga je pred leti zaradi nepredvidenega ljubezenskega pobega povozil avto. Posledica je bila počena medenica, sledila je neuspešna operacija in fizioterapija, pa še ena operacija, kjer so mu odbili glavico na kolčnem sklepu. Na srečo je bil dr. Zorko bolj optimističen kot njegovi predhodniki. »Samo v dobri kondiciji ga imejte pa bo vse v redu« so bile zadnje besede.
In ker je Arki na agility treningih neustavljivo lajal, ko z njim nisem trenirala, smo se odločili, da bo delal agility za začetnike. Skoke smo položili na tla, razmaknili palice za slalom, dodali še kak togi tunel in tako je lahko Arki naredil vsaj nekaj. Ampak čez čas se je ta »nekaj« daljšal, višal, postajal hitrejši in presenečena sem ugotovila, da preskoči tudi višje ovire, ki so ostale po teku z Lolo. In smo začeli trenirat na višini, predpisani za njegov tekmovalni razred. Seveda Arki ni mogel teči tako hitro, kot je pred nesrečo, ampak vsak, ki ga je videl ali bolje slišal na startu, ve da si je pravico do nastopa zelo prislužil. No toliko o volji in srčnosti TT-ja, ki če nekaj želi to tudi doseže. Pa ne le to, Arki je bil bolj ali manj ves čas v polni dlaki in za »smetano« na torti je kot veteran sodeloval tudi na razstavi. Torej niti Agility, valjanje po blatu, pesku in sprehodi po gozdu (beri grmovju) niso poškodovali njegove čudovite dlake in čeprav rahlo šepajoč je bil na razstavi lepotec, da mu ni para.
Na Agility tekmah TT-jev res ni veliko, jih je pa več na tečajih ali pa vadijo Aglity celo sami doma – takole za zabavo.
TT-ji in Rally Obedience
Piše Masha Tratnjek
Rally Obedience (RO) je dokaj nova kinološka panoga, pri kateri se zabavajo tudi Tibetanski terierji kot tudi njihovi lastniki. RO je bil že primarno razvit tako, da se pes pri učenju (in seveda tekmovanju) zabava. Za učenje se uporablja pozitivna motivacija (igra, priboljški in veliko pohval). RO je prilagojenost vsem vrstam psov, kjer lahko sodelujejo tako majhni kot veliki psi, poslušni in tisti malo manj, pa tudi za vodnika ni potrebno, da je v popolni kondicijski pripravljenosti. Pri RO morata vodnik in pes v treh minutah »prehoditi« in ne preteči progo, ki ima 15 do 19 postaj, pri katerih je pri vsakem znaku potrebno pokazati neko vajo. Naloge, ki jih mora pes pokazati, so od klasičnega osnovnega položaja, ko pes sedi ob levi nogi, do hoje poleg na desni strani, hoja postrani v levo ali desno stran, vijuganje okoli stožcev itd.
Tibetanski terierji pri RO dosegajo super rezultate. Seveda so dnevi, ko jih bolj zanima dogajanje na sosednjem poligonu, ampak takega obnašanja smo lastniki TT-jev že navajeni. Ko pa se odločijo sodelovati – blestijo. Vadbo RO priporočam vsakemu, ki si želi boljše poslušnosti in povezanosti s svojim trmoglavcem, ter predvsem skupne zabave.
Canicross – Maxi prvi canicross tibetanec
Piše Martina Gorjup
Ko se mala tibetanska kepica razvije, v sicer še vedno po velikosti majhno izdajo kužka, se ob enem razvije en velik kupček pasje energije. Iskanje primernega športa, kjer bi se razgibala oba je bila kar naporna naloga, vendar, ko se je našemu kardelu pridružila še Nala, Aljaška malamutka, je bila odločitev sooglasna. Maxi je postal član Slovenskega kluba vodnikov vlečnih psov (SKVVP) ter se udeležil tekem v tujini kot tudi doma. Za polarci sicer časovno zaostaja je pa zagotovo “največji frajer”, v popolni vlečni opremi Manmat (Canifit) z vedno nasmejanim sotekačem Denisom pa vedno očara navijače.
Nekaj malega o canicrossu: Beseda Canicross je evropskega izvora, Cani – cane pomeni pes, cross pa premikanje v naravi (kros). Canicross ni zgolj sprehajanje psa, je šport, kjer vodnik in pes tečeta, povezuje pa ju elastnična vrv. V canicross navezi ima pes na sebi posebno oprsnico, ki ga pri hoji ali vlečenju ne ovira, vodnik pa ima okoli pasu oprtan pas, na katerega je pripeta omenjena elastična vrv, ki se stika z oprsnico psa. Canicross je praviloma šport z enim psom, v mojem primeru pa večkrat tečem z obema.
Najlažji način zgodnjega učenja canicrossa je hoja, saj lahko tako najbolj obvladamo psa. Pri teku smo manj stabilni, saj smo pogosto z obema nogama v zraku, zato mora pes upoštevati naše ukaze, kdaj naj upočasni, pospeši, zavija in podobno. Za motivacijo priporočam obisk treninga SKVVP, ali pa družbo sotekačev s psom (ki je hitrejši od vašega).
Res je, da je Canicross kot disciplina prvotno namenjen polarnim pasmam, a to ne moti Maxija, ki je trenutno edini tibetanski član SKVVPja, a nekaj TT-jev z lastniki že razmišlja da se bi mu pridružili.
REŠEVANJE in SLEDENJE – Delovni TT-ji
Pišeta Marko Hren in Elisa Nevalainen
Uporaba psov pri iskanju ter reševanju je dragoceno in nenadomesljivo. Prvi zapisi o uporabi psa kot pomočnika pri iskanju in reševanju ljudi so znani iz leta 1707 in najdemo jih v dokumentih švicarskega samostana St. Bernard. Vsem je znano, kako so švicarski menihi s pomočjo bernardincev iskali in reševali onemogle potnike na prelazu St. Bernard.
Slovenija je znana po reševalnih psih in med njimi se je našlo tudi kar nekaj Tibetanskih teriejev. Zanimivo pa je šolanje psičke Loty, ki živi na Finskem a je Slovenske vzreje, ki je v fazi treniranja za iskanje “pobeglih psov”. Naredila je začetni tečaj, sedaj pa zbira izkušnje, da bosta z vodnico lahko nadaljevali šolanje v pravega reševalnega psa. Za to na Finskem potrebujejo vsaj dve leti, vendar je Loty zelo entuziastična za učenje. Na začetku jo je na treningih velikokrat kaj zmotilo, sedaj pa z učenjem postaja pravi delovni pes. Načeloma iskanje poteka tako, da pustijo da Loty povoha npr. ovratnico, ležišče ali pa dlako psa in potem sledi sledi vonja. Ko psa najde, mora na to mirno opozoriti vodnico, da nebi splašila psa. Loty navdušuje v šoli in je ena izmed najboljši iskalk začetnic, kar je velika pohvala za vodnico ter vztrajno delo.
Marko Hren
Objavljeno v sedmi številki revije Kužek
