Žival je v prednosti pred človekom, saj ji lahko, ko opeša ali neozdravljivo zboli, na humani način olajšamo muke in jo pospremimo prek mavrice.
Odločitev za evtanazijo ali humano uspavanje hišne živali zaradi starosti in/ali bolezni je večinoma zelo težka. Od skrbnika živali zahteva veliko zrelosti, trezen premislek, oceno stanja živali in posledic, ne nazadnje pa je povezana tudi z morebitnim občutkom krivde in dvomi v pravilnost dokončne odločitve. V večini primerov skrbnik upošteva nasvete veterinarja, ki je najbolj pristojen in strokovno usposobljen, da oceni zdravstveno stanje živali. Kadar je pred nami bolna žival, ne glede na vrsto, pasmo ali starost, ki trpi in ji ni več mogoče pomagati, je seveda možnost, da ji skrajšamo trpljenje, naravnost odrešujoča. Obstaja pa seveda tudi neke vrste prehodna faza, kjer se vedno pojavi dvom, če je živali še mogoče podaljšati in olajšati življenje.
V vsakem primeru velja osnovno vodilo, da je treba na prvo mesto postaviti korist živali. Kadar gre za starostno onemoglo žival ali bolnika v končni fazi bolezni, moramo za vzdrževanje in nego živali zagotoviti nekaj osnovnih pogojev. Velikokrat takšen pes (pa tudi mačka) potrebuje celodnevni nadzor, saj ga je treba pogosteje kot sicer odpeljati ven. Dva dnevna obroka je potrebno razdeliti na več manjših in jih ponuditi v krajših časovnih presledkih. Hrano boljše kakovosti pripravimo svežo iz polnovrednih sestavin. Zaradi splošne oslabelosti se žival zelo malo giblje, njena mišična masa pa zelo hitro kopni. Posledično to pomeni, da se giblje še težje, počasi vstaja ali sploh ne ter jo je treba zaradi opravljanja potreb na prosto prenesti. V takih primerih so zelo dobre masaže, ki se jih lahko nauči vsak skrbnik. Še posebej koristne so terapije T-Touch po metodi Linde Tellington. Njen prevedeni učbenik je že nekaj let tudi na naših knjižnih policah. Ne nazadnje ne gre pozabiti na morebitno dajanje zdravil, infuzije in podobno, kar zahteva nekaj strokovnega znanja in prakse, predvsem pa veliko predanosti in dovolj časa.
Če nas ne preseneti bolezen s slabo napovedjo in naš hišni ljubljenec počasi ugaša, so znamenja, da je pripravljen na odhod, po navadi zelo očitna. Kljub temu jih skrbniki, ki smo na žival močno navezani in nismo pripravljeni na izgubo, (ne)namenoma spregledamo. Vsako prehodno in še tako kratkotrajno izboljšanje takemu skrbniku pomeni bilko, ki se je oprijema, s tem pa svojemu dolgoletnemu spremljevalcu dela slabo uslugo. Zagotovo so v takem položaju dobrodošli nasveti manj čustveno vpletenih oseb, ki laže trezno razmišljajo in položaj presojajo tudi z vidika koristi živali.
[members_only]
Velika večina strokovnjakov, veterinarjev in drugih, ki se ukvarjajo z živalmi, trdi, da obolela ali ostarela žival zelo jasno pokaže, da je pripravljena na odhod. Prvi znak, ki ga lahko zasledimo tudi pri živalih v naravi, je odklanjanje hrane. Žival se hkrati preneha zanimati za dogajanje v okolici, lahko je zelo nemirna ali pa večino časa budna odmaknjeno leži in strmi v prazno. Mnogokrat rečemo, da so ugasnile iskrice v očeh, kar je še najboljši opis takega stanja.
V dobi intenzivnega pretoka informacij ni težko dobiti podatkov o veterinarskem posegu, kot je evtanazija, vendar je zagotovo najbolje poklicati veterinarja, ki zdravi našo žival in se z njim natančneje pogovoriti. Za uspavanje se bomo laže odločili, če nam bo jasen postopek do vseh podrobnosti, ki zadevajo našega zvestega spremljevalca. Žival najprej dobi narkotik, ki povzroči stanje neboleče nezavesti. Edina bolečina, ki jo žival pri tem občuti, je vbod igle. Tej injekciji sledi še druga injekcija, po kateri sledi prenehanje dihanja, bitja srca in nato smrt. Na eni strani se skrbniki sprašujejo, ali bo žival poseg bolel in ali mu bo odločitev o uspavanju lahko oprostila, druga skrajnost pa so tisti skrbniki, ki svojo žival pustijo v ordinaciji in preprosto odidejo, opravičujoč se, da jim je preveč hudo.
Najbolj pomembno je, da se za evtanazijo odločimo pravočasno in po nepotrebnem ne podaljšujemo trpljenja živali. Misel na zadnje slovo je zagotovo boleča, vendar je zavest, da smo živali pomagali in skrajšali agonijo, zagotovo tolažilna.
Odnos skrbnika do psa je izraz kulture posameznika in tudi kulture naroda, kar se še posebej pozna pri starih in obnemoglih živalih. Odsotnost skrbnika, tuje okolje in poseg sam pri živali povzročijo nepotrebno vznemirjenje in stres, kar ji slovesa zagotovo ne olajša. Skrb za živali obsega poleg hranjenja, nege, vzgoje, zagotavljanja potrebnega gibanja in človekove družbe tudi spremljanje na zadnji poti. Poleg tega pa v literaturi lahko najdemo cel niz nasvetov, kako pripraviti žival na uspavanje. Posežemo lahko po različnih zeliščnih in homeopatskih pripravkih, dobrodošle so tudi nekatere masažne tehnike. Da svojega kosmatinca držimo v naročju, ko se mu izteka življenje, pa je le skromna zahvala za vse, kar smo od njega dobili v vseh dolgih letih.
Na dokončni odhod hišnega ljubljenca se marsikdo pripravi tako, da se pozanima tudi o možnostih, kam z živaljo, ko se bo njeno življenje izteklo. Veterinarsko higienska služba je zadolžena za odvoz, za kar skrbniki psov prispevamo v državno blagajno ob vsakoletnem obveznem cepljenju. Domačega ljubljenčka ob izpolnjevanju določenih pogojev lahko tudi pokopljemo na javnem pokopališču za živali ali doma, vse več ljudi pa se odloča za upepelitev. Na tem področju smo se pred nekaj leti pridružili seznamu držav, kjer je mogoče naročiti odvoz umrle živali in po upepelitvi prevzem njene žare, ki jo lahko hranimo doma ali pokopljemo. V obeh primerih je takšno slovo najbolj dostojno.
Tudi žalovanje je neločljiv del slovesa od našega ljubljenca. Po nasvetu dr. Metke Klevišar, ki se že dolga leta ukvarja z žalujočimi, je potrebno o svoji izgubi govoriti, svojo bolečino priznati in povedati drugim, vendar je hkrati potrebno skrbno izbrati ljudi, ki jim svojo žalost lahko zaupamo. Še vedno se namreč najdejo posamezniki, ki jim odnos do živali ne pomeni svojevrstnega bogastva v življenju in jim žalovanje za živaljo ni razumljivo. Znani nemški terapevt, ki je vodil skupino za žalujoče, je povedal, da se eden od udeležencev dlje časa ni mogel izpovedati, za kom žaluje, med obiski terapevtske skupine pa je končno upal priznati, da je izgubil psa. Socialna prisila in pritisk okolice sta včasih izjemno obremenjujoči, vendar je treba, ne glede na odziv okolice, dati svoji žalosti prosto pot. Enako velja za solze, ki se jih ne smemo sramovati. Okolica od nas sicer pričakuje določen vedenjski vzorec, vendar je treba zbrati pogum in izraziti svojo žalost, ne glede na odziv okolja. Takrat je najbolj pomembna družba enako mislečih ljudi, ki človeka razumejo in mu dopustijo, da izrazi svojo žalost, jo spravi iz sebe. Potrebno in koristno bi bilo osnovati skupino za samopomoč tudi za žalujoče za domačimi ljubljenci in delavnice za žalujoče, saj bi lahko v družbi ljudi sorodnih mišljenj in travm laže preboleli svojo izgubo ter se soočili z žalostjo, trdi dr. Klevišarjeva. Smrt je del življenja in žalost je del naših čustev, ki jih moramo pokazati navzven tako, kot pokažemo veselje. Kdor ne zna biti resnično žalosten, tudi resnično vesel ne more biti, zaključuje dr. Klevišarjeva, avtorica številnih knjig. In za konec še citat: »Slovo je pomembno. Lažeš lahko le z besedami, z odhajajočim pa se pogovarjaš tudi z dotikom, božanjem, pogledom. In ugotoviš, kaj je v življenju pomembno in kaj ne.«
[/members_only]Prispevek je posvečen hrabri borki za življenje Jolly Belli, bernski planšarski psički, ki je odšla prek mavrice 9. oktobra letos v starosti 14 let in 8 mesecev.
Mojca Sajovic
Objavljeno v osmi številki revije Kužek
