Pravljica o »čistokrvnem psu brez papirjev«

Nekoč davno tega so v Slovar slovenskega knjižnega jezika zapisali, da je čistokrven pes pes določene pasme, npr. čistokrvni nemški ovčar. Da je križanec pes, katerega oče in mati sta čistokrvna psa različnih pasem, npr. nemški ovčar in labradorec. Mešanec pa je pes, katerega izvora ni mogoče definirati. Psom in kinologiji so s tem naredili medvedjo uslugo.

S kinološkega vidika ni »čistokrvnih« psov, saj še noben pes ni imel čiste ali umazane krvi. Obstajajo samo pasemski oziroma rodovniški psi, pri katerih lahko z rodovnikom ali, drugače rečeno, »pasjim rojstnim listom« sledimo družinskemu drevesu mladička; in mešanci, za katere mogoče vemo, kdo je mati, v najboljšem primeru pa še, kdo je oče, ne moremo pa slediti družinskemu drevesu, da bi vedeli, ali je mladiček zares pripadnik določene pasme, in da niso parili psov v sorodu.

Še ne tako dolgo nazaj je v kinologiji veljalo mnenje, da lahko psica vzredi šest mladičev, sedmi, osmi in vsi naprej pa niso dobili rodovnika in so bili »čistokrvni brez rodovnika«. Tega že dolgo ni več, saj živimo v svetu mlečnih nadomestkov, ko vzreditelji brez težav vzgojijo osem psičkov ali več. Ostal pa je izraz, ki ga veselo uporabljajo brezvestni ljudje, željni dobrega zaslužka na račun ubogih pasjih mamic, ki jih leto za letom parijo, izkoriščajo in zavajajo ljudi, ki se pred nakupom psa niso dobro informirali.

Pri nas so psi na žalost še vedno pogosto obravnavani kot igračka, ki si jo zaželijo otroci in jo potem starši, stari starši ali prijatelji brez večjega premisleka ali vloženega truda kupijo prek oglasov, ki jih zasledijo na spletu ali v revijah. To je največja napaka, ki jo naredijo že na samem začetku in ki pogosto vodi v začaran krog novih napak, jeze in nezadovoljstva. Ker lahko psiček zboli, zraste v čisto nekaj drugega, kot jim je obljubljal preprodajalec, ali ker zraste v neobvladljivega psa. In veliko teh prisrčnih malih kepic pristane čez pol leta, leto ali dve v zavetiščih ali pri veterinarju, da bi jih uspaval.

Zato se je treba zavedati, da pes ni hrček ali miška, ki živi največ leto ali dve in se jo v tako kratkem času težko naveličaš ter za katero lahko brez večje pomoči skrbijo tudi otroci. Pes ni primerna žival za otroka, ker potrebuje poleg hranjenja in čiščenja dosledno in vztrajno osebo, ki se posveča vzgoji in socializaciji ter ki ga je pripravljena vsakodnevno peljati na sprehod. Pes je nov član družine, ki živi deset, petnajst let in več. Z vami je v dobrem in slabem, med letom in na dopustu. Nekdo, ki potrebuje sprehod v sončnem vremenu in ko lije dež ali pada sneg.

Celotna vsebina članka je na voljo samo naročnikom spletnega dostopa. Če ste že naročnik spletnega dostopa, se prijavite tukaj. Če še niste naročnik, vas vabimo da se naročite tukaj in s tem pridobite dostop do vseh vsebin na spletni strani.

Tanja Prosenik

Klub študentov veterine za zaščito in pomoč živalim – ANIMALIA

 

Objavljeno v drugi številki revije Kužek