Nekoč davno tega so v Slovar slovenskega knjižnega jezika zapisali, da je čistokrven pes pes določene pasme, npr. čistokrvni nemški ovčar. Da je križanec pes, katerega oče in mati sta čistokrvna psa različnih pasem, npr. nemški ovčar in labradorec. Mešanec pa je pes, katerega izvora ni mogoče definirati. Psom in kinologiji so s tem naredili medvedjo uslugo.
S kinološkega vidika ni »čistokrvnih« psov, saj še noben pes ni imel čiste ali umazane krvi. Obstajajo samo pasemski oziroma rodovniški psi, pri katerih lahko z rodovnikom ali, drugače rečeno, »pasjim rojstnim listom« sledimo družinskemu drevesu mladička; in mešanci, za katere mogoče vemo, kdo je mati, v najboljšem primeru pa še, kdo je oče, ne moremo pa slediti družinskemu drevesu, da bi vedeli, ali je mladiček zares pripadnik določene pasme, in da niso parili psov v sorodu.
Še ne tako dolgo nazaj je v kinologiji veljalo mnenje, da lahko psica vzredi šest mladičev, sedmi, osmi in vsi naprej pa niso dobili rodovnika in so bili »čistokrvni brez rodovnika«. Tega že dolgo ni več, saj živimo v svetu mlečnih nadomestkov, ko vzreditelji brez težav vzgojijo osem psičkov ali več. Ostal pa je izraz, ki ga veselo uporabljajo brezvestni ljudje, željni dobrega zaslužka na račun ubogih pasjih mamic, ki jih leto za letom parijo, izkoriščajo in zavajajo ljudi, ki se pred nakupom psa niso dobro informirali.
Pri nas so psi na žalost še vedno pogosto obravnavani kot igračka, ki si jo zaželijo otroci in jo potem starši, stari starši ali prijatelji brez večjega premisleka ali vloženega truda kupijo prek oglasov, ki jih zasledijo na spletu ali v revijah. To je največja napaka, ki jo naredijo že na samem začetku in ki pogosto vodi v začaran krog novih napak, jeze in nezadovoljstva. Ker lahko psiček zboli, zraste v čisto nekaj drugega, kot jim je obljubljal preprodajalec, ali ker zraste v neobvladljivega psa. In veliko teh prisrčnih malih kepic pristane čez pol leta, leto ali dve v zavetiščih ali pri veterinarju, da bi jih uspaval.
Zato se je treba zavedati, da pes ni hrček ali miška, ki živi največ leto ali dve in se jo v tako kratkem času težko naveličaš ter za katero lahko brez večje pomoči skrbijo tudi otroci. Pes ni primerna žival za otroka, ker potrebuje poleg hranjenja in čiščenja dosledno in vztrajno osebo, ki se posveča vzgoji in socializaciji ter ki ga je pripravljena vsakodnevno peljati na sprehod. Pes je nov član družine, ki živi deset, petnajst let in več. Z vami je v dobrem in slabem, med letom in na dopustu. Nekdo, ki potrebuje sprehod v sončnem vremenu in ko lije dež ali pada sneg.
[members_only]
Zato je treba na samem začetku dobro premisliti, ali je pes sploh prava odločitev za vas. Ali imate dovolj časa, energije in finančnih sredstev, da si ga lahko privoščite. Nakup psa je še najmanjši finančni zalogaj; hrana, oprema, šolanje in veterinar pa nanesejo mnogo več.
Torej, če ste prepričani, da je pes res tisto, kar si želite za deset let in več, potem sledi iskanje, kateri je primeren za vas. Tu imate samo dve možnosti: ali kupite psa z rodovnikom pri preverjenem in dobrem vzreditelju ali posvojite psa v zavetišču oz. prek raznih društev za pomoč psom.
Na žalost je še vedno najpogostejši način, da se ljudje za psa odločijo na podlagi videza ali ker so pri prijateljih, znancih, na televiziji ali kod drugod videli določenega psa, ki je bil tako simpatičen in lepo vzgojen, da bi takšnega imeli tudi sami. Treba pa je spoznati pasmo glede na njihove lastnosti, ne samo po videzu ali lastnostih posameznika te pasme. Dobro je, da obiščete več priznanih vzrediteljev tistih pasem, za katere mislite, da bi vam ustrezale. Podatke o njih dobite na Kinološki zvezi Slovenije ali jih srečate na pasjih razstavah. Na pasjih razstavah srečate tudi vzreditelje iz tujine. Lahko obiščete tudi kakšno pasjo šolo ali pasjo prireditev, kjer boste videli več različnih pasem in tudi mešančke ter boste tako dobili boljši vtis, kaj vam je všeč.
Ko se boste odločili za določeno pasmo, vam bodo dobri vzreditelji svetovali, ali je to sploh primerna pasma za vas in vaš stil življenja. Dobri vzreditelji vam ne bodo želeli psa samo prodati in se ga čim prej znebiti, temveč vas bodo marsikaj vprašali in želeli ostati z vami v stiku. Zna se zgoditi, da vam psa ne bodo želeli prodati, če se jim bo zdelo, da niste primeren lastnik. Dobri vzreditelji se namreč trudijo za kakovost pasme, iščejo optimalne paritvene kombinacije, na parjenje hodijo tudi v tujino, s svojimi psi obiskujejo razstave, delajo izpite, psi, ki jih vzrejajo, imajo rodovnik, vzrejno dovoljenje ter opravljene vse obvezne zdravstvene teste in tudi določene teste, ki jih Kinološka zveza ne zahteva za vzrejno dovoljenje, vendar jih opravijo, da resnično parijo samo zdrave pse. Če se boste potrudili in poiskali zares dobrega vzreditelja, boste kupili psa, ki bo zdrav, dobro socializiran, navajen sobne čistoče, drugih živali in ljudi, ki ne bo prestrašen ali imel drugih psihičnih motenj. Z mladičkom boste dobili tudi popotnico v novi dom (dekica z vonjem po mami za lažje navajanje na novi dom, igračke, hrano) in dosmrtno pomoč ter nasvete s strani vzreditelja. Če ne kupujete ravno vrhunskega psa za razstave in vzrejo, obstajajo za tiste s »plitvejšimi žepi« tudi psi, ki jih imenujejo »pet kakovost« (ljubljenček), kar pa ne pomeni, da bi bilo z njim kar koli narobe, ampak gre za pse, ki bodo odlični spremljevalci in prijatelji, na pasjih razstavah pa morda ne bodo ravno šampijoni.
Če ste se odločili, da boste psa posvojili, je dobro, da vsaj približno veste, kakšnega psa želite (majhen/velik, energičen/manj energičen, zahtevna nega/enostavna nega …), in se s temi željami napotite v zavetišče ali na društvo za zaščito ali pomoč psom. Z veseljem vam bodo svetovali in pomagali najti psa, ki bo primeren za vas. Tudi tu velja, da se v psa ne smete »zaljubiti na prvi pogled«, temveč da se z njim podate na sprehod, se temeljito posvetujete z oskrbniki ter da psa ne vzamete iz usmiljenja, temveč ker se z njim dobro ujamete.
In da zaključim s pravljico o »čistokrvnem kužku brez papirjev« … Takšen kužek je izumrl že dolgo nazaj in ga ni več nikjer drugod kot v pravljici. Čeprav najdete veliko pravljičnih obljub o takih kužkih v raznih oglasih na spletu ali drugod, se morate zavedati, da za ta denar ne dobite ničesar drugega kot lažne obljube o pravljici, ki ne obstaja. Pasemski pes »brez papirjev« ima eno izmed naslednjih možnosti:
Ali ga prodaja preprodajalec in je prišel s pasje farme, kjer živijo psi v groznih razmerah. Tu po navadi ne vidite niti bratcev in sestric niti mame. Nekateri vam psa celo dostavijo na dom ali v vašo bližino, samo da se izognejo vprašanjem o leglu in starših. Takšnim se izognite v velikem loku in ne kupite kužka iz usmiljenja, saj s tem samo podpirate mučenje in izkoriščanje psov ter naredite prostor novemu mladičku, ki bo živel v istih pogojih.
Pogosti so tudi primeri, ko reklamirajo potomce rodovniških staršev in opravičujejo, da rodovnikov za mladičke niso dali narediti, ker so predragi. To ni res in takšni psički nimajo rodovnikov, ker je s starši nekaj narobe, zato niso dobili vzrejnega dovoljenja. Lahko pa imajo zdravstvene probleme, ki jih prenašajo na potomce, ali so psihično nestabilni (npr. agresivni). Ti psi nimajo rodovnika iz nekega tehtnega razloga – če bi bilo z njimi vse v redu, bi ga imeli.
Še ena možnost je parjenje psov, ki so videti podobni določeni pasmi. Tu nikoli ne boste izvedeli, kakšne »pasme« je vaš pes v resnici, ali sta oče in mati slučajno v sorodu (križanje v sorodu ni dovoljeno), kakšne dedne bolezni je podedoval po starših … Potem pa srečujemo na ulicah desetkilogramske maltežane, shih tzuje z dolgim gobčkom, čivave, ki s čivavo nimajo praktično ničesar skupnega, agresivne in popadljive zlate prinašalce, nevarne rotvajlerje … Vsi ti mečejo na resnično pasmo slabo luč.
Zakaj se toliko ljudi odloča za »čistokrvnega kužka brez papirjev«, kot ga reklamira na stotine tako vabljivih oglasov na spletu?
Večina ljudi bi rada imela psa določene pasme, saj so tudi psi postali statusni simbol prav tako kot avti, torbice, čevlji … Če pa kupimo ponaredek torbice, se bo ta strgala in jo bomo vrgli v smeti … Kaj bomo storili s »čistokrvnim kužkom brez papirjev«, ki bo zbolel zaradi neke genske bolezni, ki jo je dobil od staršev brez opravljenih testov? Ki bo od staršev podedoval agresivnost? Večina teh kužkov se znajde v zavetišču ali se jih preprosto znebijo. Druge podarjajo po spletu. Vsak dan je veliko novih oglasov, ko podarjajo pse, stare 2 leti, 5 let …
Drug razlog je vsekakor mamljiva cena. Ko gledamo cene rodovniških psov, se nam zdijo vrtoglavo visoke. Še posebej pri »modnih« pasmah dosegajo visoke številke. Ko si ogledamo ceno »čistokrvnih brez papirjev«, se nam te zdijo dosti bolj dosegljive in privlačne za naš žep. Če pa si psa resnično želimo in želja po njem ni samo muha enodnevnica, smo pripravljeni najti več vzrediteljev, povprašati za psa »pet kakovosti«, poizvedovati tudi za vzreditelji v tujini, če je pasma v Sloveniji redka. Negativne posledice, ki so pogoste pri kužkih brez opravljenih genskih testov, pregledanih kolkov, pogačic (odvisno od pasme in prirojenih boleznih, značilnih zanjo), so bistveno večje kot nakup rodovniškega psa. In ko se skupaj z veterinarjem bojujete za življenje male kepice in ne veste, kako dolgo bo še z vami, ali mu bo uspelo preživeti … Na spletu lahko najdete ogromno zgodb ljudi, ki so kupili takšnega kužka in so zapravili ogromno denarja za zdravljenje, a je kuža kljub temu poginil. Imeti zdravega in živahnega psa je neprecenljivo.
Pogosto je vzrok tudi, da v trenutku, ko se ljudje odločijo za nakup kužka, vzreditelji nimajo legla ali so vsi kužki že rezervirani. Tudi če trenutno ni legla, počakajmo na psa in se na novega člana resnično pripravimo v času čakanja. Ni slajšega pričakovanja kot čakanje, kaj bo pokazal ultrazvok, kupovanje posteljice, igračk, posodic, vedno nove fotografije mladičkov, ki jih pošilja vzreditelj, obisk pri vzreditelju in ogled malih kepic, nato pa končno trenutek, ko malo kepo odpeljemo domov. Bolje počakati na kužka nekaj mesecev ali leto kot nepremišljeno na vrat na nos kupiti kužka pri preprodajalcu ter se nato kesati še dolga leta.
Zakaj je pomembno, da psa ne kupujemo tako?
– Pomembno je, da kupimo zdravega psa. Več možnosti je, da je pes zdrav, če so starši pregledani na najpogostejše dedne bolezni. Takšni psi dobijo vzrejno dovoljenje, bolni psi pa ne.
– Pomembno je, da so starši psičkov prijaznega in stabilnega značaja, da ne samo na videz, temveč tudi značajsko ustrezajo določeni pasmi. Ker če ne bi gledali na to, bi pasme psov že zdavnaj izumrle.
– Pomembno je, v kakšnem okolju rastejo psički, saj se bo to odražalo celo njihovo življenje. Potrebni so pravilna prehrana, gibanje, socializacija. Zato vam ne sme biti vseeno, kje kupite svojega prijatelja.
– Pomembno je, da vam zna vzreditelj svetovati in pomagati, saj se prav on se z vzrejo te pasme ukvarja že mnogo let in jo resnično pozna (tudi po tem, da vzreja eno, največ dve pasmi, spoznate dobrega vzreditelja). Nekdo, ki ima »dvoriščno vzrejo«, vam tu ne bo znal pomagati.
– Pomembno je, da se držimo Pravilnika o zaščiti hišnih živali, ki opredeljuje, koliko legel ima lahko psica na leto, kdaj se lahko mladički oddajo itd. Tega se preprodajalci in večina »dvoriščnih rejcev« ne držijo, ker dovolijo, da imajo psičke dve legli na leto, in ker mladičke oddajajo veliko prezgodaj, saj jim to finančno ustreza.
– In ne nazadnje, v dobrih psarnah vzreditelj in novi lastnik psa podpišeta kupo-prodajno pogodbo, s katero se oba zavežeta. Vzreditelj jamči za psičkovo zdravje, novi lastnik pa se zaveže, da bo s psom lepo ravnal, mu zagotovil ustrezne pogoje bivanja, da ga ne bo oddal brez vednosti vzreditelja … Ko kupite »čistokrvnega psa brez papirjev«, pa dobite mačka v žaklju. Ko enkrat date evre iz denarnice, jih ne boste nikoli več videli.
Na žalost se velikokrat zgodi, da tem evrom sledijo še drugi znova in znova. Pri veterinarju, ko psiček zboli, ker zanj niso pravilno skrbeli v prvih tednih življenja, ker ni bil cepljen, razglisten, ker je od staršev podedoval določene bolezni; pri strokovnjakih, ki se ukvarjajo s pasjo vzgojo ali problematičnimi psi, ker je psiček prve tedne preživel v nemogočih razmerah ali ker je določene lastnosti podedoval po starših …
Samo vi pa ste tisti, ki se boste odločili za pravljičnega »čistokrvnega kužka brez papirjev«, ki ni prav nič pravljičen, ko se ga vzame pod drobnogled, ali pa se boste odločili za resničnega rodovniškega psa ali čistokrvnega mešanca iz zavetišča in boste skupaj z njim živeli vašo pasjo pravljico.
[/members_only]
Tanja Prosenik
Klub študentov veterine za zaščito in pomoč živalim – ANIMALIA
Objavljeno v drugi številki revije Kužek
