Sumim, da sem bil v prejšnjem življenju morski pes. Ali vsaj pes kakšnega pirata. Prav predstavljam si, kako sem dneve preživljal na obali, z ladje občudoval sončni zahod, jedel ribe z mojim gospodarjem in se kopal v prostranstvih širnega oceana. Delček moje nekdanje duše se je bržkone ohranil v meni, čeprav z Majo in Mitjo zdaj živim precej bolj običajno kopensko življenje. A ko se skupaj odpravimo do morja, mi srček vedno začne drugače biti.
Prejšnji petek se je začel kot po navadi. Mitja je zgodaj vstal in se odpravil v službo, le Maja je nekam dolgo poležavala v postelji. Potem mi je povedala, da ima dopust. Bog ve kaj to pomeni. Najbrž mora biti nekaj dobrega, ker je takrat, ko to reče, zelo nasmejana in dobre volje. Tudi v petek je bila. Ko se je zbudila, si je skuhala kavo, nato pa veselo poplesavala po stanovanju. Začudeno sem jo gledal, ko je začela nekaj šariti po omarah, a si nisem preveč belil glave z njo. Raje sem se ulegel v senčko na teraso, hladen vetrc je prijetno kuštral moja kosmata ušesa in mirno sem užival svoj pasji vsakdan … Dokler se ni zgodilo nekaj nezaslišanega! [members_only]
»Oprosti, Lovro moj, ampak tole bova morala spakirati,« je rekla Maja in mi izpred nosa odnesla – posodico za hrano! Resda je bila že prazna, saj sem zajtrk že davno pohrustal, pa vendar … Ne moreš mi kar na lepem odnesti posodice za hrano, ki je moja druga najljubša stvar v stanovanju, takoj za hladilnikom. Za povrhu jo je, meni nič tebi nič, spakirala v torbo. Kaj to pomeni? Da ne bo kosila?!
Zbegano sem opazoval kako Maja v taisto torbo pospravlja še druge moje stvari. Recimo blazino, na kateri spim, pa Lumpo in Punco, moji najljubši plišasti igrači. Kaj se pravzaprav dogaja, sem ugotovil šele, ko je iz škatle v hodniku, ki je večino časa pospravljena v kotu, vzela mojo plastično kost. Hej, to je vendar kost, s katero se Mitja igra z mano samo takrat, ko se greva kopat! Ali to pomeni … Oh, ali to pomeni, da grem na morje!? Na morje!
Hitro sem se razvedril, čeprav mi nekatere stvari še vedno niso bile najbolj jasne. Recimo to, da smo v Mitjev avto navlekli kup nekih torb, celo šotor in zložljivo mizo ter stole s terase. Ne vem, zakaj toliko kompliciranja. Če bi vzeli mojo posodico, malo hrane, in plastično kost za igranje, bi imeli – če vprašate mene – dovolj. A ljudje so pač čudni. Za kopanje potrebujejo kup smešnih stvari. Recimo kremo za sončenje, s katero se potem mažejo po celem telesu. Na obraz si poveznejo očala, da izgledajo kot kakšni vesoljci. Od vsega najbolj pa so smešne kopalke! Kužki res ne izgubljamo časa z oblačenjem in slačenjem in tlačenjem v neke miniaturne pisane cunjice. Zakaj se ne bi samo vrgli v vodo in uživali, lepo vas prosim!
Toliko izkušenj že imam, da sem vedel, da me do morja čaka kar dolga pot, zato niti nisem preveč javskal, ko sem moral v avto, ampak sem se raje zleknil na zadnji sedež in zaspal. In ko sem odprl očke, sem doživel enega najlepših razgledov na svetu. Morje! Tako čarobno se je svetlikalo v soncu, da sem se v trenutku prebudil. Z avtom smo se parkirali čisto blizu njega in takoj sem stekel v vodo. Mitja in Maja sta mi metala mojo plastično kost, jaz pa sem bil v tistem trenutku najsrečnejši kuža na planetu.
Tako smo uživali nekaj dni. Skupaj smo se sončili, plavali in poležavali na plaži. Kot se spodobi, smo za kosilo jedli ribe, najlepše od vsega pa je bilo, da smo 24 ur na dan preživeli skupaj. Vsi trije! Niti Maja niti Mitja nista nikamor hitela, nista se poslavljala od mene, češ da morata v službo, in vseskozi sta bila nasmejana in srečna.
Če bi bilo po moje, bi se pod tisti naš borovec nemudoma preselili. Nič nam ne bi manjkalo. Morda pa enkrat tudi se. In bom zares postal morski pes. Pes, ki živi na morju. Saj to pomeni, če ti rečejo, da si morski pes, kajne?
[/members_only]
Tvoj The Lovro.
Maja Kepic in Mitja Račič
Objavljeno v štiriindvajseti številki revije Kužek
