Lastniki kužkov vemo, da se pogosto zgodi, da pri svojem kužku odkrijemo večjo ali manjšo rano, ki jo je dobil ali pri divjanju po okolici ali pri pretepu s sosedovim psom, lahko pa si jo je naredil sam z jezikom, ker se je intenzivno lizal, in še bi lahko našteval. Vse poškodbe, kjer pride do poškodovanja oziroma raztrganja zgornje plasti kože in je vidno podkožje, potem rane, ki krvavijo, ugrizne rane, ki so pravzaprav majhne, vendar globoke, imajo skupni imenovalec, ki pomeni, da bo treba obiskati veterinarja, ki bo rano oskrbel, po potrebi zašil in zaščitil kužka z antibiotiki zoper infekcijo. Pravilno in važno pa je, da vemo, kako lahko ukrepamo sami kot lastniki kužka v primeru, kadar pride do poškodbe.
Rana imenujemo vsako nasilno prekinitev kože, podkožja ali sluznice, kjer so posledično zaradi prekinitve kože odprta vrata infekciji. Najpogostejše so praske in odrgnine, ki jih naš kužek dobi pri preveč aktivni igri in tekanju po naravi. Pogosto si jih lahko povzroči tudi sam pri pretiranem srbenju kože zaradi, na primer, pika bolhe ali alergične reakcije in posledičnem praskanju oziroma grizenju tega mesta. Dogaja se, da si kužek malenkost poškoduje kožo prednjih tačk in se zaradi tega začne lizati po mestu poškodbe, z jezikom, ki je vlažen in hrapav, pa naredi obsežnejšo rano. Le-to si začne obdelovati tudi z zobmi, če, seveda, prej ne posežemo vmes in prekinemo tako imenovani zaprti krog, ko si pes vedno bolj liže rano, ki je za to vedno večja in ga vedno bolj boli oziroma skeli, zato si jo še intenzivneje obdeluje. Na to neprijetno in tudi nevarno možnost moramo biti pri kužkih zelo pozorni, saj lahko privede do obsežnega samopoškodovanja, kjer se sprva malenkostna ranica na koži lahko spremeni v veliko odprto rano.
Naslednje pogoste rane so ureznine, to so rane z ravnimi robovi, ki si jih kužki naredijo predvsem na blazinicah tačk in spodnjih delih tačk pri tekanju po vodi, kjer skočijo in se vrežejo s steklom. Take vreznine lahko kar neprijetno in močno krvavijo, so zelo boleče in vsekakor moramo najprej zaustaviti krvavitev, kar pa je pri vznemirjenem kužku pogosto zelo težko. Najbolje je, če imamo s sabo elastični povoj, ki ga precej na trdo namestimo na rano oziroma z njim prevežemo rano in tako zaustavimo krvavitev. Lahko pa uporabimo košček traku, šal, nogavice, blago, pas ali karkoli, s čimer na tesno zavežemo prek rane ali tik nad rano in tako zaustavimo krvavitev. Ko smo krvavitev zaustavili, seveda, kužka peljemo čim prej k veterinarju, ki bo presodil ali bo potrebna kirurška zaustavitev krvavitve s podvezovanjem poškodovanih krvnih žil in kirurška obdelava rane. Podobno ravnamo tudi v primeru raztrganin in ugriznih ran, ki jih naš kužek lahko dobi v pretepu z drugim kužkom, težavne so tudi strelne rane.
Vsem ranam je skupna morebitna infekcija rane z bakterijami, ki lahko povzročijo zaplete pri celjenju z gnojnim vnetjem rane, ki se razširi na okolico, na okoliška tkiva, bakterije lahko vdrejo tudi v krvni obtok in povzročijo septično stanje ter celo lahko ogrozijo življenje kužka. Osnovni namen oskrbe rane je, da preprečimo njeno infekcijo in dosežemo čim prejšnje celjenje rane. Zelo nevarne so na videz majhne, vendar globoke inficirane rane, ki se hitro zaprejo na površini in tako ustvarijo odlične pogoje za razvoj bakterij v rani. Taka rana je videti sprva zelo v redu, po nekaj dneh pa se začne močno gnojiti in vsekakor povzroči tudi zelo slabo počutje pri našem kužku, kasneje pa, če ni ustrezne strokovne pomoči, kužka tudi življenjsko ogrozi.
[members_only]
Rane, ki ne krvavijo, pri katerih so prizadeti koža in podkožje, lahko speremo s tekočo vodo, da rano očistimo umazanije, in popršimo s sprejem za rane, če ga, seveda, imamo pri roki. Rano lahko prekrijemo s tamponom iz prve pomoči v avtomobilu in prevežemo s povojem. Vsekakor kužku preprečimo, da bi si rano lizal, saj si jo bo s tem dodatno dražil in poškodoval. Zmotno je mišljenje, da si bo kužek rano zalizal in da se bo prej zacelila, če si jo liže. Resnica je ravno obratna, kužek, ki si vneto liže rano, si jo dodatno draži in vzdraži, da ga začne skeleti. Bolj si jo liže, bolj ga moti in tako je v zaprtem krogu z vedno večjo razdraženo in inficirano rano. Veliko napako storijo tudi lastniki, ki mažejo rane z medom, mlekom, oljem in podobnim. Za namene tretiranja ran obstajajo najrazličnejša mazila in spreji za rane, ki vsebujejo antibiotike, encime, v zadnjem času tudi mazila s hialuronsko kislino, ki zelo pripomore k hitrejšemu celjenju rane ter regeneraciji kože in podkožja. Tudi mazila s klorheksidinom in propolisom so priporočljiva, saj delujejo izrazito aseptično. Da si kužek ne bi rane obdeloval z jezikom, pogosto ni enostavno preprečiti, saj ne upošteva naših ukazov, naj tega ne počne. Lahko se trenutno pritaji, vendar si ob prvi priložnosti, ko ga lastnik ne vidi, spet intenzivno obdeluje rano. V takih primerih je najučinkoviteje namestiti kužku zaščitni ovratnik, ki mu mehansko prepreči lizanje rane. Sprva je naš kužek nejevoljen zaradi tega, vendar se kasneje vda v usodo in se navadi nositi zaščitni ovratnik.
Celjenje rane traja najmanj deset dni, prav toliko potrebujejo razne odrgnine, ekcemi in druge težave na koži, kjer je prišlo do poškodbe povrhnjice. Kot sem omenil, lahko celjenje rane pospešimo z uporabo mazil in sprejev za rane. Če smo preprečili lizanje, bomo zadovoljni z rezultatom, saj bo po 10 do 14 dneh rana zaceljena, kužek pa zdrav in vesel. Na žalost pa se pogosto dogaja, da lastniki bodisi ne vedo ali ne upoštevajo osnovnih pravil pri oskrbi ran in tako lahko na videz majhne rane, povzročene s samo enim ugrizom zoba, vodijo v hude zaplete in gnojna vnetja s septičnimi stanji in z zelo dolgotrajno sanacijo rane. Prav tako lastnikom kužkov svetujem, da imate pri sebi poleg obveznih vrečk za 
pobiranje iztrebkov za našim kužkom vedno tudi elastični povoj, ki ga s pridom uporabite v primeru, da morate zaustaviti krvavitev zaradi poškodbe tačk. En tak povoj vam bo prihranil dramatično, panično in krvavo vožnjo kužka do veterinarja. V primeru poškodbe tačk z močno krvavitvijo lepo na tesno previjemo mesto krvavitve na tačkah s povojem in se mirno napotimo po pomoč do veterinarske ambulante.
[/members_only]
Emil Senčar, dr. vet. med.
Objavljeno v sedmi številki revije Kužek
