Od kod izvirajo »pasji dnevi«?

»Pasji dnevi«, vedno sem bila mnenja, da so to poletni dnevi, ki so tako strašansko vroči, da niti psi ne morejo početi nič drugega, kot ležati, sopsti in se čim manj premikati. Mnogi danes to besedno zvezo uporabljamo za »pasjo vročino«, vendar pa imajo pasji dnevi prvotno povsem drug pomen. Stavek pravzaprav nima nič opraviti s psi in lenobo v poletnih dneh. Namesto na resnične pse, se besedna zveza nanaša na ozvezdje v obliki psa z imenom Sirius in njegov položaj na nebu.

Pasja astronomija                  

Za Grke in Rimljane so pasji dnevi predstavljali čas, ko je bil Sirius viden tik pred sončnim vzhodom, torej ob koncu julija. Od tu nato izhaja tudi najbolj znan pomen zveze s pasjo vročino, saj je to obdobje v letu, ko je vročina najhujša. Jay B. Holberg, avtor dela Sirius: Brightest Diamond in the Night Sky še dodaja, da je Homer v Iliadi in Odiseji Siriusa opisoval kot Orionovega psa. Iz latinščine se je besedna zveza v druge jezike prevedla pred približno 500 leti, ko so prišli na plano tudi novi pomeni. Če se malo vrnemo na Rimljane in Grke, pa so ti verjeli, da vročino povzroča Orionov pes Sirius, ki ga spremlja zanimiva legenda. Boginja Diana naj bi namreč svojega ljubimca Oriona po nesreči ubila in v želji, da ga ne bi nikoli pozabila, ga je s Siriusom vred pripela na zvezdnato nebo.

[members_only]

Psi kot mitološka bitja

Mitološki psički pa ne nastopajo le v »pasji vročini«, temveč so psi v mitoloških zgodbah pogosto omenjeni kot spremljevalci junakov in junakinj, bogov in boginj ali pa jih zgodbe opisujejo kot strašljiva bitja noči. Med strašnimi pasjimi bitji prvo mesto po slavi zagotovo zaseda pes Kerber, troglava zver, ki varuje vhod v podzemlje v grški in rimski mitologiji. Kerberjeva glavna naloga je zadržati mrtve v podzemlju in odgnati žive od vhoda v svet mrtvih. V vzhodni Angliji, še posebno v Cambridgeu, naj bi strah v kosti naganjal Black Shuck – pes z velikimi žarečimi in rdečimi očmi, črnim kožuhom in gobcem, iz katerega se ves čas sliši renčanje. Poznali so ga celo Vikingi, predstavljal pa naj bi znamenje pogube. Na severu Anglije, v okolici Yorkshira,naj bi kurjo polt povzročal Barghest in legenda pravi, da to bitje napove, kdaj bo kdo umrl, saj se najraje namesti na vhodu prekletega človeka.

Strašljiva pasja bitja

V inuitski mitologiji se lahko spoznamo s psu podobnemu bitju z imenom Qiqien, ki človeku povzroča krčevite napade, ki se jih lahko znebimo le tako, da zakličemo njegovo ime. Med pošastnimi mitološki bitji najdemo tudi Luisona iz zgodb ljudstva Guarani iz osrednje južne Amerike. Luison se naseljuje na pokopališčih in se hrani z gnijočim mesom. Malo manj strašen je Pesanta iz katalonske folklore, ogromen pes, ki se splazi v domove ljudi, se jim usede na prsi in povzroča težave z dihanjem ter nočne more.

Tudi v pripovedkah psi simbol zvestobe

Seveda pa vseh mitoloških psov ne moremo enačiti s strašljivimi prikaznimi, med njimi so tudi psički, ki so simbol zvestobe in ljubezni. Eden takšnih je Argos, zvest Odisejev pes, ki se svojega lastnika spomni še po 20 letih odsotnosti. Zaradi starosti se po Odisejevem prihodu domov Argos ni mogel več niti premakniti, zmogel je le pomahati z repkom v pozdrav, nato pa je odšel v pasja nebesa. Zvestobo simbolizira tudi Cavall, pes kralja Arturja, ki je le-tega spremljal na lovu in je bil na enem izmed lovskih pohodov začaran v divjega prašiča z imenom Twrch Trwyth. Legenda pravi, da je pes pustil odtis na kamnu med lovom in da se ta kamen vedno vrne na svojo prvotno mesto, tudi če ga želimo preseliti.

Maša Pirnat

Viri:

daily.jstor.org

www.phactual.com